Vsebina:
Podružnična cerkev Žalostne Matere božje
Tisti, ki pozna Mokronog z zgovornim grbom (bosa noga), ve tudi za Žalostno goro. Domačini s ponosom povedo, da sodi med najlepše kraje na Dolenjskem. Pa ne zaman. Z vrha Žalostne gore se odpre pogled po vsej dolini.
Zaradi rodovitnosti polja in ceste, ki danes povezuje Trebnje in Sevnico, so se tod naseljevali ljudje že v davni preteklosti. Svoje sledove so tu zapustili Rimljani. Do druge svetovne vojne je v Mokronogu stal mogočen grad, katerega prva znana lastnica je bila sv. Hema. Mokronog pa je že leta 1279 omenjen kot trg s sodnimi pravicami. Iz tega časa naj bi bil tudi stolp sredi trga. O pomembnosti kraja pa pričuje tudi božjepotna cerkev Žalostne Matere božje nad njim.
0 njeni preteklosti sicer vemo le malo. Požar leta 1681 je uničil zgodovinske listine. Valvasor je v svoji Slavi zapisal, da je bila cerkev sezidana leta 1670. Da je to res, nam pove tudi letnica nastanka glavnega oltarja. Iz črnega marmorja ga je leta 1675 dal napraviti tedanji mokronoški graščak Kajzer. Razkošna poslikava prezbiterija, delo našega baročnega slikarja Frančiška Jelovška, nas opozarja na povezavo svetišča
na Žalostni gori s posebno skupino redovnikov, ki na Slovenskem danes niso več znani. Na stropu prezbiterija so upodobljeni sedmeri ustanovitelji servitov. Ti redovniki so pospeševali Marijino češčenje. Njeni člani so nosili sivočrno obleko in črn škapulir. Z njihovim dovoljenjem je bila 7. junija 1730 na Žalostni gori ustanovljena bratovščina Žalostne Matere božje.
Žalostna gora je veljala v preteklosti za eno največjih romarskih cerkva na Dolenjskem. Sem so hodili romarji celo s Hrvaškega in Štajerskega. Še danes boste na glavni romarski shod na Jernejevo nedeljo srečali kakšnega romarja iz Karlovca in okolice. Nekateri celo noč pred praznikom prečujejo v cerkvi. 0 številnih uslišanjih pričajo tudi votivne podobe okrog oltarja v cerkvi. Ustavimo se pri dveh.
Prva je iz leta 1683. Pove nam, da je Andrej Koren iz Mokronoga čevljaril v Petrinji, na tedanji vojaški meji proti Turkom. Pri nekem napadu so Turki zajeli enega izmed vojakov. Uklenili so ga in vrgli v ječo. Upanja na rešitev ni bilo. Toda ta ujetnik se je spomnil na Andrejevo pripovedovanje o uslišanjih na Žalostni gori in obljubil, da bo poromal na ta sveti kraj, če ga Marija reši. Verige so odpadle in vojak se je mimo speče straže uspešno prebil v Petrinjo. Tukaj je to povedal čevljarju Korenu. Ta je prav takrat prestal hudo vnetje pljuč in čudežno ozdravel. Oba sta dobila potrdilo tamkajšnjih oblasti in poromala na Žalostno goro.
Druga votivna podoba pa prikazuje ladjo sredi viharja na morju. Nad sliko visi debela pletena vrv. V kroniki je zapisano, da so jo sem prinesli mornarji, ki so bili 28. oktobra 1755 rešeni na morju blizu Almeire v Andaluziji. Domačin Jernej Grošelj, ki je bil takrat na ladji, pa je izpolnil svojo obljubo tako, da je dal leta 1767postaviti ob poti k svetišču svete stopnice. Lepa baročna poslikava nas vabi k poglobljenemu premišljevanju Jezusovega trpljenja. Te svete stopnice so ene najlepših na Slovenskem. K pristnemu romarskemu ozračju in pobožnosti pripomorejo tudi kapelice, ki so jih zgradili leta 1865. V njih je akademski slikar Mole leta 1972 na novo upodobil Marijine sedmere žalosti. Pri njih se vsako leto na predvečer glavnega shoda začne romarska pobožnost.
Malo je romarskih krajev pri nas, ki bi ostali tako nedotaknjeni, kot je Žalostna gora. Tukaj vas pri pobožnosti ne bo motil hrup avtov, gostilniški trušč in sorodno razgrajanje.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Mokronog
Žalostna Gora 2
8230 Mokronog
Telefon: (07) 349 94 30
Dostop: z avtom, peš od župnišča, z avtobusom do odcepa poti k cerkvi.
Glavni romarski shodi: nedelja po godu sv. Jerneja (24. avgust), Marijini prazniki.
[wpgmza id=”5″ marker=”135″ zoom=”11″]