Vsebina:
Podružnični cerkvi Matere božje in sv. Ane
Kozjansko, ki ga je potres najbolj prizadel, ima dandanes v marsičem drugačno podobo kakor pred tistim rušilnim letom 1974. Nespremenjene priče lepot Kozjanskega pa ostajajo cerkve. Lepo obnovljene in popravljene se svetijo s številnih hribov in gričev. Z vrhov, od teh cerkva in cerkvic, je tudi najlepši pogled na naravo, ki je tukaj prav posebno lepa.
Eden takih, z lepoto razkošno obdarjenih krajev, je Tinska gora. Leži na grebenu, ki ločuje dolini Zibiškega in Tinskega potoka. Njen vrh ima komaj 409 metrov nadmorske višine, pa vendarle zadosti, da se odpre pogled na vse strani Štajerske tja do Pohorja in Kamniških Alp. Ime naj bi menda izviralo iz stare slovenske besede. Označevala naj bi ogrado ali ograjen prostor. Nekateri pravijo, da naj bi na vrhu gore, kjer sta danes dve cerkvi, nekoč stal majhen gradič ali pristava. Stavba je služila graščakom, da so se vanj zatekli, kadar so se v bližini mudili na lovu. Tinsko leži namreč ob robu nekdaj znanega Urvalda – pragozda, kakor so v preteklosti poimenovali osrednje dele med Sotlo in Savo. Za tako razlago sicer ni dokazov, ni pa neverjetna. Edini priči preteklosti sta dve cerkvi, ki stojita druga ob drugi in tako kot po še nekaterih krajih na Slovenskem pričata o izjemni verski živahnosti neke dobe na tem kraju.
Cerkvi sv. Ane in Matere božje stojita na strmem hribu, ki ga na sončni strani obdajajo vinogradi. Prva daje vtis strogosti in resnosti, druga, Marijina, pa s svojo arhitekturno podobo zbuja ob pogledu nanjo živahnost. Slogovno sodita v gotiko, čeprav je med njima skoraj sto let razlike. Gotska cerkev sv. Ane je starejša. Zgrajena je bila konec 14. stoletja. V zvonici nad portalom ima zapisano letnico 1487, kar lahko nakazuje poslikavo. Danes jo še vedno na nekaterih mestih krasijo freske, med katerimi je posebno znana tista, ki kaže Marijino smrt (narejena v letu 1400). Več kamnitih okraskov in grb celjskih grofov pa priča, da so bili Celjani povezani z njeno gradnjo ali vzdrževanjem. Sedanja oltarna oprema je baročna, le v glavnem oltarju je starejša upodobitev sv. Ane “samotretje” (z Marijo in Jezusom).
Nižje ležeča in prostornejša je druga cerkev. Že zunanji oporniki in šilasta okna pričajo, da so jo gradili gotski stavbeniki. Poznavalci njeno gradnjo postavljajo v drugo polovico 15. stoletja, zato sodi med poznogotske stavbe. Pohvali se z bogatimi kamnoseškimi detajli. Ladja je imela prvotno raven strop, a so jo leta 1524 spremenili v dvoladijski prostor, podobno kakor cerkev pri sv. Primožu nad Kamnikom ali sv. Petru nad Begunjami. Zvonik so prizidali pozneje, verjetno v 17. stoletju. Temeljito pa so cerkveno notranjščino preuredili okrog leta 1770. Takrat so predelali veliki oltar (iz leta 1644) in ga povečali, vanj pa postavili stari dragoceni Marijin kip iz ok. leta 1400. Sest čudovitih stranskih oltarjev in prižnico je napravila rogaška delavnica Mersijev, oltarne slike pa je naredil Anton Lerchinger. V isti rezbarski delavnici so nastale tudi orgelske omare, kjer danes, žal, ni več vseh piščali, in pa Marijin prestol sredi cerkve. V njem je oblečena Marijina podoba. To so včasih nosili v procesiji. Današnji pogled na cerkveno notranjščino zgovorno priča o množičnih romanjih na Tinsko in o časih, ko se ni smelo in moglo obnavljati teh svetišč.
O nastanku božje poti ni veliko sledi. Pravijo, da se je nekoč vrh hriba Marija prikazala nekemu kmetu in naročila, naj ji tu zidajo cerkev. Prav gotovo pa so pri zidavi obeh sodelovali bogati celjski in drugi grofje.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Zibika
Zibika 6
3253 Pristava pri Mestinju
Telefon: 03/5823184
Dostop: z avtom.
Glavni shodi: “gorska” nedelja (prva po telovem), Anina nedelja, Marijini prazniki, zahvalna nedelja.