Vsebina:
Župnijska cerkev Sv. Trojice
Med božjepotnimi cerkvami, posvečenimi Sveti Trojici, je na Slovenskem najimenitnejša tista, ki je dala ime kraju in enkraten pečat vsej pokrajini okrog sebe: Sveta Trojica v Slovenskih goricah. Kot božja pot je zaslovela in stopila v zgodovino šele v času ponovnega razcveta katoliške vere v začetku 17. stoletja. Na kraju, ki so mu takrat pravili Porčki vrh (Purkstalberg), je nekočstala kapela Svetega Duha. Bila je lesena in so jo postavili leta 1631. Že takrat so verni radi prihajali sem. Ko pa so večkrat ponoči videli na vrhu hriba goreti tri plamene, nekateri so trdili, da tri luči, drugi, da tri zvezde, so to nenavadno svetlobno znamenje razumeli kot nadnaravno naročilo, naj pozidajo tukaj cerkev v čast Sveti Trojici. Obrnili so se na škofa in kmalu dobili dovoljenje. ZemIjišče za cerkev je podaril cmureški grof Wolfgang Stubenberg. Temeljni kamen je 15. julija leta 1636 slovesno blagoslovil sekovski škof Janez Marko. Napis, ki je vzidan nad vrati v zakristijo, pravi, da so štiri leta pozneje delo uspešno končali, in pri tem omeni, da je bila cerkev postavljena zgolj z darovi. Bila je veliko manjša od sedanje. Od nje je danes ohranjen zvonik, ki stoji zdaj za prezbiterijem, takrat pa je pod njim bil glavni cerkveni vhod; to, kar je danes prezbiterij cerkve, je bila takrat cerkvena ladja. Božja pot je postajala vse bolj znana. Ker so se tukaj godili tudi čudeži, se je število romarjev še povečalo. Leta 1662 so se grofje Stubenbergi obrnili na avguštince s prošnjo, naj prevzamejo skrb za romarje in cerkev. Ti so leta 1692 prizidali samostan, ki je bil sprva še večji kakor dandanes. Pri tem jim je pomagal graščak z Negove Ferdinand Ernest Trautmansdorf. Njegov nagrobnik je vzidan pod prižnico. Soproga tega grofa pa je dala postaviti ob severni strani leto kasneje (1693) loretsko kapelo, kjer je še danes kip Loretske črne Marije z detetom, v zahvalo, ker je prenehala turška nevarnost.
V času največjega razcveta, sredi 18. stoletja, so se skrbniki Svete Trojice, očetje avguštinci, odločili pozidati novo cerkev. Na pomoč jim je priskočil grof Draškovič iz Varaždina in od leta 1735 do 1740 so cerkev povsem prezidali. Dotedanja ladja je postala prezbiterij, zraven pa so prizidali novo ladjo s stranskimi kapelami, nad katerimi je posebna galerija. Leta 1756 so postavili veliki oltar in tri leta kasneje še šest stranskih oltarjev. Leta 1780, tik preden je Jožef II. začel svoje reforme in ukinil številne božje poti, so postavili tudi dva nova zvonika k pročelju. Z novimi uredbami cesarja Jožefa je bila pri Sv. Trojici ustanovljena župnija, avguštinski samostan pa leta 1786 razpuščen. Leta 1811 so avguštinci zapustili kraj, skrb zanj pa so prevzeli škofijski duhovniki. Romarji so kljub vsem nasprotnim tokovom in drugačnim časom še vedno prihajali v procesijah. Bilo jih je čez sto tisoč na leto. Zato so leta 1854 skrb za Sveto Trojico prevzeli frančiškani, ki to božjo pot vodijo še danes.
Tako ugledna božja pot ima tudi temu primerno bogastvo, ki se je v stoletjih zbralo na tem kraju. Najlepša je seveda oltarna oprema. Glavni oltar je delo neznanega mojstra, kaže pa, da so se avguštinci obrnili na graške mojstre umetnosti. Šest stranskih oltarjev je značilno baročno delo, eden med njimi, tisti, ki je posvečen sv. Križu, ima Kremser-Schmidtovo upodobitev Križanega. Svojska dopolnitev, čeprav veliko kasnejša, so še štirje stranski oltarji v zadnjem delu ladje, ki se po slogu prilagajajo baroku, narejeni pa so bili v 19. stoletju. V letih 1883 in 1884 so cerkev še poslikali furlanski mojstri iz Humina pri Čedadu: Jakob Brollo in mojstra Biertija.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Sv. Trojica v Slovenskih goricah
Meznaričeva ulica 8
2235 Sv. Trojica v Slov. goricah
Telefon: (02) 720 55 56
Dostop: z vozili do cerkve.
Glavni shodi: florijanovo (4. maja), “trojiška” nedelja (Sv. Trojice), velika in mala maša, jesenska kvatrna nedelja.
[wpgmza id=”5″ marker=”200″ zoom=”11″]