Slovenj Gradec
Pri našem popotovanju po starih slovenskih mestih se bomo tokrat ustavili v mestecu in deželici na meji med Koroško in Štajersko oz. med Karavankami in Pohorjem. H karavanškemu svetu prištevajo strokovnjaki le dobro tretjino Slovenjegraške kotline, ostalo pa k Pohorju, ki z Gmajno vred pripadata Centralnim Alpam. Pohorje na vzhodu in severu, Karavanke na zahodu in jugu. Na meji ob stiku zgornje in spodnje Mislinjske doline, tam kjer pride do stika z dolino Suhadolnice, je pred nekaj več kot 800 leti (800 letnico je mesto praznovalo leta 1967) začelo nastajati mesto, ki se danes imenuje Slovenj Gradec. Skozi osrčje mesta drži cestna magistrala Velenje – Dravograd, od katere se odcepi bližnjica za Ravne. Pravzaprav bi tudi Slovenj Gradec lahko “postarali”, če bi hoteli, saj današnji Slovenj Gradec vključuje tudi dosti starejši Stari trg oz. Colatio, kakor so ga imenovali Rimljani. Korenine tega naselja segajo namreč v 1. do 4. stoletje A.C. in je bilo pomembna postojanka ob rimski cesti Celje (Celeia) – Celovec (Virunum). Če bi šli še nazaj v zgodovino bi na Grajskem hribu nad današnjim Starim trgom lahko našli sledi tedaj že
keltiziranih Ilirov in nedaleč stran od tu, na obronkih Pohorja, v Legnu in na Gradišču, bi našli najstarejše sledove človekove naselitve v Mislinjski dolini stare že skoraj 2500 let. O tem priča ilirsko grobišče in utrjeno bivališče. Prvotna naselbina pod grajskim hribom – Stari trg – ni imela prostora za nadaljno rast in širitev. Zato so Andechs-Meranci ustanovili sredi doline novo naselje Slovenj Gradec. V nasprotju z nemškim Gradcem so ga imenovali Windisch-Gräz. Novo naselje je vsekakor začelo nastajati pred letom 1180, in sicer na rahli vzpetini, ki jo s treh starni obdajajo tri reke oz. potoki: Mislinja, Homščica in Suhadolnica. Naselbina se je kmalu izoblikovala v cestni trg, ki se je proti obojim mestnim vratom koničasto zoževal. Šele leta 1251 je naselje dobilo tržne pravice in tam nekje med 1253 in 1267 je postalo mesto. To se je zgodilo v času ko je celotno območje bilo v posesti oglejskih patriarhov – znan je zlasti patriarh Bertold Andeški – in pred prehodom lastništva v roke Habsburžanov. Slovenj graška dolina je bila najbolj severna in najbolj oddaljena posest oglejskih patriarhov. Šele leta 1407 so Slovenj Gradec z Mislinjsko dolino priključili Štajerski. Od cvetočega trgovsko-obrtnega mesta sta se poslovila patriarh in 200 letna oglejska oblast in od tedaj dalje Slovenjgradčani ne vedo več ali so Korošci ali Štajerci. Ime je naselje dobilo po starejši naselbini na grajskem hribu, za katerega je dokazano, da je obstajalo že v letu 1091 in se je imenovalo Gradec. Na novi lokaciji so imenu Gradec dodali še pridevnik Windisch tako da se je vedelo, da gre za slovensko naselje. Novo naselje, ki je začelo nastajati na prostorni ravnici je imelo mnogo več prostora, kot staro naselje – Stari trg. Zato ni čudno, da se je tudi tržna funkcija kaj hitro preselila v Slovenj Gradec. Poleg tega je v Slovenj
Gradcu cvetela tudi trgovina, znamenit pa je tudi po zelo stari kovnici denarja, ki je stala na Grajski gmajni pred vhodom v Elizabetino cerkev. Šele pod deželnimi knezi v 14. in 15. stoletju je mesto dobilo polno mestno avtonomijo. Z obzidjem so mesto obdali oz. zavarovali v prvi polovici 14. stoletja. Ostanki tega obzidja so še vidni. V obzidju je bilo dvoje vrat in sicer v smeri proti Vitanju in proti Dravogradu. Mogočno obzidje pa mesta ni moglo obvarovati pred številnimi vpadi Turkov pa tudi ne pred Madžari in Francozi. V Slovenj Gradec so Turki pridrli bodisi na poti na Koroško bodisi tedaj, ko so se vračali iz Koroške. To se je dogajalo zlasti pogosto v desetletju med letom 1470 in 1480 pa tudi kasneje v 16. stoletju. Še manj je moglo obzidje obvarovati Slovenj Gradec pred požari, da o boleznih in kobilicah sploh ne govorimo. Prav zaradi požarov je mesto na zunaj videti mlajše kot je v resnici. K sreči pa je – vsem nesrečam navkljub – ohranilo prvotni mestni koncept, za katerega so značilne številne ambientalne vrednote in kvalitete. Med temi moramo omeniti številne enonadstropne meščanske hiše z več metrov širokimi fasadami, nadzidkom nad pritličjem in medzidki na strehah. Vse to so značilnosti tudi nekaterih drugih srednjeveških spodnještajerskih ter vzhodnokoroških trgov in mest. Mestna hiša, kupljena 1612 je dobra predstavnica našega meščanskega stavbarstva iz 16. stoletja. Med baročnimi meščanskimi stavbami sta posebej znani rojstna hiša skladatelja Huga Wolfa (znan zlasti po samospevih) in dom znanih slovenjegraških slikarjev Straussov. Župna cerkev sv. Elizabete je v ladji romanska, prezbiterij, zakristija, severna kapela in zvonik pa so gotski: obe južni kapeli sta baročni. Oprema je deloma delo domačih slikarjev in kiparjev (Franc Mihael Strauss, Janez Andrej Strauss, Janez Jurij Mersi, Mihael Scobl). Posebej je treba omeniti tudi domačega mizarja Nidermair-ja. Od tujih mojstrov je treba omeniti J.J.Schoya iz Gradca (Graz) in pozlatarja V.Karcherja iz Celovca. Baročni zvon ima letnico 1693. Tik ob župni cerkvi stoji cerkev svetega Duha, nekdanja mestna špitalska cerkev. Na zunaj je za njo najbolj značilna skrilasta streha s stolpičem, v notranjosti pa je znamenit prezbiterij z zvezdasto rebrastim obokom iz okoli 1420 leta. Severna stena prezbiterija je poslikana s freskami, ki v 27 prizorih prikazujejo pasijon. Naslikal jih je baročni slikar Andrej iz Ottinga na Bavarskem, okoli leta 1455. 
Nekoliko mlajša (iz konca 15. stoletja) je ornamentalna slikarija na temenu ladijskega oboka in figuralna slikarija na slavoloku. Glavni oltar je izdelal leta 1776 že omenjeni J.J.Mersi, leto mlajša oltarna slika pa je delo J.A. Straussa. Na stranskih oltarjih pa so slike izdelek nekaj starejšega slikarja domačina M. Scobla. Vcerkvi je nekaj kipov in drugih predmetov še precej starejših od omenjenih slik. Župnišče ob cerkvi je postalo znamenito zaradi imenitne zbirke, ki jo po župniku Sokliču imenujemo kar Sokličeva zbirka oz. Sokličev muzej. V tem muzeju so se znašli številni imenitni eksponati iz bljižne in daljne okolice Slovenj Gradca od gotskih plastik in slik slikarjev Straussov do zapuščine pripovednika Ksaverja Meška. Nasploh je treba ugotoviti, da je kulturno umetniški potencijal Slovenj Gradca v določenih obdobjih daleč presegal pomen Slovenj Gradca kot središča Mislinjske doline s toliko in toliko prebivalci in s takšno in takšno ekonomsko močjo. Zdi se da Slovenjgradčani tudi dandanes preživljajo takšno obdobje. Prepričan sem, da za Slovenj Gradec ne bi vedelo toliko ljudi ne v Sloveniji, ne v nekdanji Jugoslaviji in ne v svetu, če Slovenj Gradec ne bi izžareval tolikšne umetniške moči. Tudi danes deluje plejada slikarjev med katerimi je potrebno omeniti K. Pečka, Tisnikarja in Repnika. V mestu deluje poleg Umetnostnega paviljona še galerija. Javnosti je znan zlasti Umetnostni paviljon po številnih razstavah med katerimi je bila najbolj odmevna mednarodna razstava pod okriljem Združenih narodov ob proslavi 800 letnice Slovenj Gradca. Razstava je imela naslov Mir, humanost in prijateljstvo med narodi. Nekakšno zlato obdobje v umetnosti je Slovenj Gradec preživljal tudi v 17. in 18. stoletju, ko je bil pravo središče likovne dejavnosti. Številni slikarji in kiparji so imeli tu svoje delavnice ali pa so prihajali ustvarjati v Slovenj Gradec za krajši čas. Njihova dela je moč najti daleč naokoli po Štajerskem in Koroškem. Poleg umetnosti so na rast in utrip mesta uplivali seveda tudi številni drugi dejavniki med katerimi je potrebno omeniti zlasti prometne poti. Leta 1829 je do Slovenj Gradca pripeljala cesta iz Velenja skozi Hudo luknjo, kar je zelo dvignilo pomen tega mesta. Postajal je vse bolj pomembno trgovsko in prometno vozlišče. Leta 1848 je bilo ustanovljeno sodišče, leta 1869 dobi Slovenj Gradec okrajno hranilnico in posojilnico in leta 1899 je bilo dograjeno poslopje bolnišnice. Tega leta je stekla tudi železnica po Mislinjski dolini, ki je imela še posebej velik vpliv na razvoj Slovenj Gradca. Žal so jo leta 1968 ukinili in dve leti zatem tudi fizično odstranili. Danes vemo, da je bila to huda napaka. Mimo tega je treba omeniti, da je Slovenj Gradec znamenit tudi po tem, da sta se v njegovi bližini končali obe svetovni vojni. Boji za Koroško po prvi svetovni vojni so namreč segli tudi do Slovenj Gradca. Žal pa je plebiscit leta 1920 odtrgal Koroško od slovenskega zaledja. Tudi druga svetovna vojna se je v teh krajih zavlekla tja do 15. maja 1945. Sovražnik je tu doživel zadnji poraz.
[wpgmza id=”5″ marker=”41″ zoom=”11″]