Slavnik je le borih 30 km zračne črte oddaljen od morja, njegov vrh pa se že vzpenja nad 1000 m visoko. Takšna lega je jamstvo za izjemen razgled, zato je obisk Slavnika takrat, ko je ozračje čisto in vidljivost velika, posebno doživetje. Izlet je še posebno vabljiv v času, ko je v visokih gorah še veliko snega, pa se nam že malo stoži po pomladi. Bližina morja gotovo prispeva k milejšemu podnebju, a ne smemo pozabiti, da s celine lahko zabrije burja! In takrat ne bo na Slavniku prav nič sredozemsko! A spogledovanje z ostrim vetrom nagrajuje z razgledom, saj prav burja najbolje poskrbi za vidljivost.
Na začetku vseh dostopov se je treba prebiti čez gozdnati del. Ponekod prevladujejo nasadi črnega bora, s katerim so skušali v 19. in 20. stoletju ozeleniti kamnito kraško pokrajino. Pri obsežnem pogozdovanju so se najbolj izkazale sadike črnega bora. Tako se je na tem območju precej razširila rastlina, vzgojena v avstro-ogrskih drevesnicah in je tujka na Krasu. A črni bor je postopoma postal tako znan, da ga nekateri istovetijo s Krasom. Sicer pa je na privetrni strani domača bukev. Na grebenih, kjer prestreza burjo, so debla in veje krivenčaste in usmerjene po vetru. Si lahko predstavljate, da je drevo skuštrano?
Z dvigovanjem proti vrhu postopoma prevladujejo travnate površine in pogled že uhaja proti morju, pokažeta se Miljski in Koprski zaliv, pod nami pa uravnani Podgorski kras. Videti je kot obsežna stopnica med Slavnikom in Kraškim robom.
A tisti razgled, po katerem je Slavnik znan, se pokaže v vsej razkošnosti prav z vrha. Od morja, kjer slutimo Benetke in Dolomite v ozadju, do Triglava, Nanosa, Kamniških planin, piramidastega Snežnika in Učke na jugu. Vmes pa razgibane slike mozaične pokrajine, menjave gozda, zaselkov, travnikov.
Na vrhu je večja antena, saj je izpostavljena lega primerna za povezovanje signalov, brez katerih bi sedaj težko shajali. Komunikacijo smo tehnološko močno razvili, postala je dostopna, preprosta za uporabo, množična, a stikov med ljudmi je vse manj. Tik pod vrhom je planinska koča, ki nosi ime po znanem planincu Henriku Tumi. Tu je še vedno dovolj možnosti za pristne osebne stike, saj je že to, da si se potrudil na Slavnik, dovolj, da pogovor steče brez zadrege.
Poleg razgleda so na Slavniku znamenita obsežna suha travišča. Naši predniki so pobočja izkrčili za pašnike in košenice, ki so polne zanimivega cvetja. Seveda v pozni zimi puščobne rjave travnate površine ne zbujajo nikakršnih misli na cvetoče poljane.
Podobno je marsikomu tudi težko verjeti, da se je nekoč v nekem hlevu rodilo odrešenje za vse ljudi. Stvarniku je treba prihajati naproti s čuječnostjo in ponižnostjo. Čuječnostjo pastirjev, ki so v skrbi za svojo čredo znali prisluhniti vsakemu zvoku, vsaki spremembi in zato božična noč ni šla mimo njih. Hkrati pa je potrebna ponižnost zimskega kraškega travnika, ki potrpežljivo zbira moči in se ne kiti ob neprimernemčasu. Z vsakim postavljanjem bi hitro opravila mraz in burja. Tako je za nas, kakor zima za rastline, spokorni čas primeren, da zopet razmišljamo o svojem mestu v svetu. Priznati si moramo, da smo odvisni – od narave, bližnjih, družbe – in še najbolj – od božjega usmiljenja.
A vera in upanje sta tista, ki nas vodita v obdobje, ko bomo v polnosti zacveteli. Ne verjamete? Povzpnite se na Slavnik še konec maja. Če pa Bog tako poskrbi za kraške travnike, koliko bolj bo za nas, maloverne?
Dostopi:
Po planinskih stezah iz Prešnice ali Podgorja (možen dostop z vlakom) ali iz Kozine. Del poti s te strani pa si lahko skrajšamo z avtomobilom.
Satelitska slika Slavnika in okolice.