Doma Izleti Romarske cerkve Rožnik

Rožnik

Podružnična cerkev Marijinega obiskanja

Rožnik

Z enega zadnjih vrhov zelenega pasu, ki se s tivolskim parkom spusti skorajda do mestnega osrčja, se dviga razgibana streha zvonika cerkve Marijinega obiskanja na Rožniku (394 metrov nadmorske višine). Njena rdečkasta in vesela zunanjščina se spogleduje z ljubljanskim gradom na drugi strani. Vmes pa je tista zgodovinsko tako pomembna ravnica, čez katero je najnižji in najmanj oviran prehod iz primorskega v celinski svet.

Prve omembe Rožnika so povezane z vinogradi na njegovih pobočjih, o katerih danes ni sledu. Pravijo, da je bila okoli leta 1453 na Rožniku bolnica za gobavce. Leta 1507 je omenjen opuščen gradič, to je bil stolp s pristavo in sadovnjaki. Prva omemba svetišča na Rožniku pa je povezana z dajatvami za obrambo pred Turki. Ko so leta 1526 pobirali dragotine po cerkvah na Kranjskem, je cerkev na Rožniku prispevala bakren kelih in za tri funte vinarjev. Strokovnjaki sodijo, da je cerkev stala tu že veliko pred tem.

Posebno pozornost Rožniku posveti Valvasor v “Slavi”. Takole pravi: “Rožniku gre po pravici to ime, kajti roža med cveticami je glede prijetnosti in Ijubkosti med usemi hribi. Leži blizu Ljubljane in se ponaša s častjo, da je dal svojo zeleno glavo za temelj Naši Ijubi Gospe. To cerkev ni težko obiskati, ker hrib ni bogve kako visok. Njega vznožje (namreč spodnji njegov del) se Ijubko zeleni v prijetnem gozdiču, polnem bukev in smrek.” Rožnik in cerkevna njem je navdihoval mnoge. Tako tudi pisatelja, urednika Ljubljanskega zvona in deželnega šolskega nadzornika Frana Levca, ki se je kot dijak naselil prisvoji stari materi v mežnariji, tam, kjer je sedanja gostilna Čad. V eni svojih mladostnih pesmi je zapisal: “Cerkvica vrh gore, cerkvica bela, vsak dan pozdravlja te duša vesela…” Tudi Ivan Cankar je na Rožniku iskal navdihe, saj je v letih od 1910 do 1917 živel in pisal v gostilni pri cerkvi.

Prvotna cerkev je bila majhna stavba z obokanim prezbiterijem in ladjo z ravnim stropom. Bila je obrnjena proti vzhodu. Leta 1740 so jo podrli in začeli zidati novo.

Današnja cerkev je bila končana in posvečena leta 1747. Sodi med zadnje nove baročne cerkve, ki so jih postavili v Ljubljani v 18. stoletju. Načrt zanjo pripisujejo arhitektu Candidu Zullianiju, kamnoseška dela pri njej pa sta opravila Franc Grumnik in Ludvik Bombasi. V 19. stoletju so sicer predelali njeno pročelje, drugače pa je ohranila prvotno podobo. Ni pa imela sreče njena oprema. Sedanje oltarje so napravili ob koncu prejšnjega stoletja. Glavnega s sliko Jurija Šubica (1888) je napravil (tako kot oba stranska in prižnico) kamnosek Feliks Toman. V stranskih so ohranili dve dragoceni sliki baročnega slikarja Metzingerja, v enem je upodobljena sv. Magdalena (1746), v drugem pa sv. Kozma in Damijan. Tudi leseni kipi ob teh dveh slikah po svoji razgibanosti sodijo najbrž v prejšnje oltarje. V glavni oltar so nekoč postavljali Marijin kip, ki so ga oblačili, odstranili so ga v zadnjih letih … Cerkev krasi tudi lep križev pot Janeza Potočnika (1802).

Rožnik je bil vselej božja pot. Tako pravi v opisu kranjskih Marijinih božjih poti že Janez Gregor Dolničar v 17. stoletju: “Mnogo milosti prejemejo tu Ijudje, zlasti dijaki, ki obhajajo tu službo božjo ob začetku šolskega leta.” Romali pa niso le dijaki, ampak različne bratovščine. Ob reformah Jožefa II. je bila tudi ta cerkev obsojena na propad, a Ljubljančani niso pozabili nanjo. Prav tako so obnovili romanja po Napoleonovi zasedbi, ki je cerkvi zaradi bojev naredila hude rane. Prej je sodila v šentpetrsko faro, Ieta 1837 pa jo škof  Wolf zaupal frančiškanom pri Marijinem oznanjenju in ti še zdaj skrbe zanjo.

Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke

Informacije:

Župnijski urad Marijinega Oznanjenja
Prešernov trg 4
1000 Ljubljana

Dostop: peš, izjemoma z avtom do cerkve.

Glavna shoda: 3. velikonočna nedelja, Marijino obiskanje (31. maja).

[wpgmza id=”5″ marker=”76″ zoom=”11″]

Objave iz iste kategorije: