V avstrijskih časih je bila Notranjska sestavni del dežele Kranjske, ki je segala od Ljubljanske kotline do Krasa in Istre. Razmejitev Notranjske od drugih pokrajin ni prav nič enostavna. Še najlaže je to storiti tako, da se opremo na meje nekdanjih občin, sedaj upravnih enot. K Notranjski so spadale občine Vrhnika, Logatec, Postojna, Ilirska Bistrica, medtem ko je bila občina Idrija upravno in jezikovno vedno nekaj posebnega, v nekaterih ozirih je bila Severna Primorska, v drugih Notranjska in v tretjih pa je spadala celo k Ljubljani. Tudi sedanja občina Ilirska Bistrica želi postati del nove primorske pokrajine, ne Notranjske. Močne sredobežne sile povezuje skupna lastnost pokrajine, to so kraški pojavi in prehodnost ozemlja.
Če se na pot odpravimo iz Ljubljane, se Notranjska začne že v njenem predmestju. Mimo Ljubljanskega barja na levi in Polhograjskih Dolomitov na desni strani avtoceste smo hitro v rojstnem kraju pisatelja Ivana Cankarja, lahko pa zavijemo še do nekdanje kartuzije Bistre, sedaj Tehničnega muzeja Slovenije. V smeri proti Polhovem Gradcu se velja ustaviti sredi doline pri vasi Dvor z mogočno cerkvijo sv. Petra iz leta 1577. Hitro rastoči “dvojni” Logatec se ponaša z mogočno graščino in močno lesno industrijo. Kmalu za tem pa se je že treba odločiti za eno od smeri, na desno proti Godoviču in Idriji, ali naprej do Planine, ter nato proti Cerknici na Bloško planoto, na Menešijo in Rakitno.
Sredi rovt se je zahvaljujoč živemu srebru (neki kmet ga je odkril leta 1490) razvila Idrija, ki je mestne pravice pridobila že v začetku 18. stoletja. Še prej, že leta 1575, je rudnik živega srebra postal avstrijska državna last; kako tudi ne, ko pa je državi prinašal lepe dohodke – postal je drugi največji rudnik živega srebra na svetu, takoj za španskim Almadenom. Rudniška uprava je domovala v imenitnem gradu Gewerkenegg, medtem ko so rudarji delali v nezdravih razmerah globoko pod zemljo. Razvili so marsikatero tehnično napravo, ki jih danes ponosno razkazujemo kot muzejske eksponate.
Idrija je bila privlačna tudi za številne znanstvenike, kot so bili botanik Janez Anton Scopoli, geolog in mineralog Baltazar Hacquet, naravoslovec Henrik Freyer, botanik Franc Hladnik. Poleg tehničnih šol se Idrija ponaša tudi s prvo realno gimnazijo v Sloveniji (ustanovljeno leta 1903), s cerkvijo sv. Trojice, z Mestno hišo, v kateri se je rodil slikar Nikolaj Pirnat. Med idrijske znamenitosti lahko štejemo tudi klavže ali zapore, skozi katere so hudourne vode odnašale nakopičena debla proti Idriji, za potrebe rudnika, nič manj znamenita ni črpalka (kamšt) za dviganje vode iz rudnika, potem je tu še idrijska čipka in še marsikaj bi se našlo.
Okolica Idrije je vse polna hribov, a zato nič manj zanimiva. Šest kilometrov nad Idrijo je Divje jezero, naš najglobji kraški izvir. V vasi Zakojca se je rodil pisatelj France Bevk, v soteski pod planoto Vojsko se skriva partizanska bolnišnica Franja in nedaleč od tod je kraj Cerkno z uspešno tovarno Eti.
Če z avtoceste Ljubljana Postojna skrenemo pri izvozu Unec smo že v deželi nenavadnih kraških pojavov: Rakov Škocjan in Cerknica s presihajočim Cerkniškim jezerom. Iz Cerknice nas ena od poti popelje na znamenito hribovito Menešijo in zdraviliško Rakitno, skozi slikoviti Iški Vintgar pa proti Ljubljanskemu barju. Druga pot nas pelje na Bloško planoto, najbolj opusteli in gozdnati del Notranjske. Mimo Križne jame se pripeljemo v Lož in Stari trg in še naprej do gradu Snežnik, od koder ni več daleč do 1796 m visokega Snežnika, “notranjskega Triglava”. Čiste vode, ki pritečejo iz Snežniškega pogorja se usmerijo proti Ilirski Bistrici, kjer jih doleti onesnaženje in kot onesnažena Reka tečejo naprej mimo gradu Prem in še naprej skozi znamenite Škocjanske jame, ki jih je Unesco razglasih za svetovno naravno dediščino.
Še bolj kot Škocjanske jame je v svetu znana Postojnska jama ob največjem notranjskem mestu Postojna (več kot 20.000 prebivalcev). Nič manj kot po stalaktitih, stalagmitih, baldahinih in zavesah je jama znana po človeški ribici, okolica jame pa po Predjamskem gradu. Mestu Postojna daje posebno težo leta 1947 ustanovljeni Inštitut za raziskovanje Krasa SAZU, ki postaja svetovno znana raziskovalna meka kraških pojavov. Južno od Postojne leži Pivka, kot pomembno železniško križišče, s kraki proti Reki in Trstu. V smeri proti Trstu se v Vremski dolini zopet srečamo z onesnaženo Reko, potem pa smo že v Divači, Sežani in Trstu.
Občine, ki spadajo pod Notranjsko:
Borovnica | Brezovica | Cerknica | Cerkno | Idrija | Ilirska Bistrica | Logatec | Pivka | Vrhnika