Metlika
Leta 2005 je Metlika praznovala 640 letnico mestnih pravic – leta 1365 je namreč dobila vnovič potrjene mestne pravice od goriško-tirolskega grofa Albrehta IV. To pa seveda pomeni, da je naselje samo mnogo starejše in tudi imenovalo se je drugače. Še v 14. stoletju se je imenovalo Novi trg. Metlika se prvič omenja leta 1228, vendar ne kot naselje, marveč kot pokrajina.
Metliško območje je bilo poseljeno že v bakreni dobi, najdbe iz pozne bronaste in železne dobe ter iz rimskih časov pa dokazujejo, da je območje kontinuirano poseljeno že nekaj tisoč let. Skupaj s celotno Belo Krajino je tudi Metlika vse do druge polovice 12.stoletja pripadala Hrvaški, dokler metliškega ozemlja in zaledja ni osvojil Albert Višnjegorski in razglasil Kolpo za mejno reko Kranjske.
Kot metliška marka je bila mestu zaupana skrb za obrambo Kranjske pred Turki v 15. in 16. stoletju, vendar je imelo mesto v tem pogledu bolj malo uspeha. Niti samo mesto se ni (z)moglo ubraniti pred Turki. Kar 16 krat so Turki oplenili mesto, v povprečju na vsakih 10 let. Nekaj krivde za to je treba pripisati tudi neugodni legi, saj brez pravih naravnih ovir obramba enostavno ni bila mogoča, za razliko od Črnomlja, ki ga je varovala belokranjska reka Lahinja. Poleg Turkov so mesto ‘tepli’ tudi požari, najhujši med njimi leta 1705 je mesto skoraj izbrisal iz površja zemlje; precej temeljit požar je doletel Metliko tudi leta 1795. Zato seveda ni čudno, da so prav Metličani prvi v Sloveniji leta 1869 ustanovili požarno brambo in da je Metlika tudi še danes sedež Gasilskega muzeja Slovenije.
Turki za Metliko niso bili samo ‘šiba božja’, ampak so imeli Metličani od tega tudi nekaj koristi in to vse do tedaj, dokler je v Metliki domovala vojska, ki naj bi skrbela za obrambo pred nenasitnimi Turki. Ko pa se je vojska preselila v Karlovac so nastopili za Metliko zelo težki časi. Navzlic temu je mesto počasi napredovalo; za mestni razvoj so skrbeli Goriški grofje, ki so že sredi 16. stoletja v Metliki odprli šolo, v kateri se je poučevalo pisanje v latinici, glagolici in cirilici. Zato tudi ne preseneča, da je bila prav v Metliki leta 1865 ustanovljena prva čitalnica in tudi prva posojilnica in hranilnica na območju Bele Krajine in Dolenjske.
V vmesnem času je bila Metlika kar 3 stoletja pomembna furmanska postaja – od uvedbe javne pošte med ljubljano in Karlovcem (leta 1588) pa vse do tik pred prvo svetovno vojno, ko je skozi Metliko stekla železna cesta Ljubljana – Karlovac.
Med pomembnejšimi ustanovami, tudi v slovenskem merilu, je treba omeniti tudi Belokranjski muzej, ki domuje v metliškem gradu z letnico 1365 na vhodu in od te letnice do leta 2005 je točno 640 let. V Belokranjskem muzeju je zbrano arheološko, etnografsko in kulturnozgodovinsko gradivo cele regije. K muzeju spadajo tudi vinarska zbirka, spominska zbirka kiparja Alojza Gangla in njegovega nečaka Engelberta Gangla – oba sta bila rojena v Metliki. Muzej skrbi tudi za muzejsko zbirko v Semiču, za spominsko sobo Otona Župančiča in Otona Berkopca v Vinici.
Cerkev sv. Nikolaja se prvič omenja že leta 1334. Leta 1759 so jo povsem obnovili po zgledu ljubljanske križniške cerkve in je dobila baročni značaj. V njej je tri leta kaplanoval tudi Friderik Baraga, poznejši misionar in prvi škof med ameriškimi Indijanci. K farni cerkvi sv. Nikolaja spada tudi podružnica Tri fare v Rosalnicah.
Satelitska slika Metlike in okolice.
[wpgmza id=”5″ marker=”34″ zoom=”11″]