Vsebina:
Zelo redki so primeri na svetu, ko bi se na pragu glavnega mesta, dosegljivo peš, s kolesom ali javnim prevozom, razprostiralo območje s tako bogato zgodovino, arheološko dediščino, etnološkimi posebnostmi in visoko ovrednoteno naravo. {sidebar id=2}
Zgodovina Ljubljanskega barja
Barje je tektonska udorina, napolnjena z več kot 100 metrov debelimi nanosi ilovice in peska. Nad ilovico se je po koncu zadnje ledene dobe razprostiralo obsežno, plitvo jezero, ki je nastalo potem, ko so nanosi reke Save preprečili odtok Ljubljanice z Barja. V času ojezeritve so tedanji prebivalci Ljubljanskega barja postavljali na jezeru bivališča na lesenih kolih, zato se je teh naselij oprijela oznaka kolišča oziroma mostišča. Najdbe pa kažejo, da je bilo Barje občasno naseljeno že prej , od starejše kamene dobe dalje. Velika gradbena in osuševalna dela, ki so se jih lotili v 19. stoletju, so razkrila številna najdišča, in že leta 1875 je na Barju potekalo prvo znanstveno arheološko izkopavanje na naših tleh. Vse odtlej je na Ljubljanskem barju dela za številne generacije arheologov, najdeni so ostanki 23 večjih kolišč in nešteti predmeti, s katerimi se počasi sestavlja mozaik življenja koliščarjev. Lončena posoda, orodje iz kosti in rogovja, bakreni predmeti, iz debel izdolbeni čolni… in kronski dragulj barjanskih najdb, leseno kolo in os dvokolesnika, stara 5600 let.
A ni le barjanska zemlja tista, ki skriva ostanke preteklosti. Tudi struga Ljubljanice sodi med najpomembnejša arheološka najdišča v Sloveniji. Pod vodstvom Karla Dežmana in ob pomoči potapljačev avstro-ogrske mornarice je ob koncu 19. stoletja potekala prva podvodna arheološka raziskava v Evropi. V Ljubljanici najdeni predmeti iz različnih zgodovinskih obdobij, od prazgodovine do novega veka, kažejo, da je imela reka kultni pomen.
V naravno podobo Ljubljanskega barja so prvi resno začeli posegati Rimljani, ki so zaradi prometa delno regulirali Ljubljanico, zgradili pa so tudi prvo cestno povezavo čez Barje, ki se je znašlo med dvema pomembnima rimskima naselbinama, Emono (današnja Ljubljana) in Nauportusom (Vrhnika), ter pristaniščem v današnji Podpeči, kjer so lomili kamen za graditev Emone.
Največji poseg človeka v Ljubljansko barje pa je bil zagotovo ambiciozni osuševalni projekt ob koncu 18. stoletja pod vodstvom Gabriela Gruberja. Z osuševalnimi deli so poskušali čimbolj omejiti poplave in usposobiti tla za kmetijsko obdelavo. Med Grajskim hribom in Golovcem so izkopali kanal, poglobili in regulirali strugo Ljubljanice v mestu, na Barju pa uredili omrežje večjih in manjših kanalov. Tako je nastala za Ljubljansko barje značilna pravokotna parcelacija polj, ki so med seboj ločena z osuševalnimi jarki.
Naselitev in izkoriščanje barja
Posegu je sledila še kolonizacija (od 1830 dalje), naselitev prostovoljcev na še vedno močvirno Barje, katerih naloga je bila vzdrževanje odvodnih kanalov in vzpostavitev za kmetijstvo primernih zemljišč. Ljubljansko barje pa novim naseljencem ni ravno izreklo dobrodošlice. Graditev stavb, cest in poti na dotlej znane načine se na mehkih, pogrezajočih se in plavajočih barjanskih tleh ni obnesla, zato se je razvil specifičen način graditve hiš na pilotih, ceste in »štradoni« pa še dandanes niso iz kamnitega materiala, temveč iz dračja in z rušo pokritega vejevja »plavajo« na Barju. Prvi naseljenci so hitro ugotovili, da se barjanska tla ne obnesejo prav dobro za pridelavo poljščin, zato pa neprimerno bolje kot gorivo. V času kolonizacije je Barje pokrivala več metrov debela plast šote. Rezanje šote na Barju se je razmahnilo v pravo industrijo, z barjansko šoto so se greli Ljubljančani, šota je poganjala vlake, ladje, Cukrarno (rafinerijo sladkorja), tovarno smodnika…Zaloge šote so se zdele neskončne, vendar pa se šota ob stiku z zrakom sesede in sprhni. Veliki posel se je zato prav hitro končal, danes so na Barju le še redke zaplate nekdanjega šotnega barja, ki jih prepoznamo po tem, da leži območje kak meter ali dva više.
Pravo bogastvo Ljubljanskega barja smo prepoznali šele nedavno. Gre za splet kulturne krajine in narave, v katerem so se ohranile številne rastlinske in živalske vrste in njihovi življenjski prostori, ki so v sodobni Evropi že prava redkost. Marsikje so namreč prav tako kot mi, samo bolj temeljito in dosledno, osuševali močvirja in mokrišča ter jih spreminjali v intenzivne kmetijske površine. Ocenjujejo, da je v Evropi dokončno izgubljenih med 70 in 90 odstotkih vseh mokrišč, zato ne preseneča, da je na mokrišča vezanih 61odstotkov ranljivih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter kar 78 odstotkov ranljivih in ogroženih življenjskih prostorov (habitatov).
Naravni zakladi Ljubljanskega barja
Kaj je torej na Ljubljanskem barju tako posebnega? Za začetek se ozrimo v nebo.
Čeprav barjanska ravnica pokriva komaj odstotek slovenskega ozemlja, gnezdi na njej polovica vseh slovenskih vrst ptic, še več pa jih na Barju prezimuje ali počiva med selitvijo. Skupaj jih je kar 250 vrst. Za njihovo pestrost in število so najbolj zaslužni vlažni travniki, tisti, ki jih osuševalna dela še niso spremenila v plodne njive in zaradi česar jih lastniki še vedno negujejo na tradicionalen, ekstenziven način. Neredno, pozno košeni in brez dodatne pomoči različnih gnojil so idealno življenjsko okolje ne le za ptice, marveč še za številne druge vrste, poleg tega pa so prava paša za oči.
Na barjanskih travnikih, v mejicah in nizkem grmičevju lahko hitro opazimo ali slišimo najznačilnejše barjanske vrste ptic. Kosec (Crex crex), veliki škurh (Numenius arquata), prepelica (Coturnix coturnix), sloka (Scolopax rusticola), veliki skovik (Otus scops), repaljščica (Saxicola rubetra), kobiličar (Locustella naevia) in pepelasti lunj (Circus cyaneus) pa so tiste, ki sodijo na sezname najbolj ogroženih v evropskem in svetovnem merilu, a jih na Ljubljanskem barju še lahko srečamo dokaj pogosto.
Obilje vode, predvsem pa obsežna mreža odvodnih kanalov in jarkov z bogato razvito vodno vegetacijo so dom lesketajoče pisanih, spretnih letalcev – kačjih pastirjev. Med 48 vrstami teh žuželk, ki živijo na Ljubljanskem barju, mnoge sodijo med ogrožene, na Ljubljanskem barju pa so njihove populacije še dokaj številčne.
V pomladnih nočeh na Ljubljanskem barju živahno odmeva regljanje zelenih reg. Preplet različnih tipov tekočih in stoječih voda je izjemno pomemben za številne dvoživke. Na Ljubljanskem barju bomo našli kar 70 odstotkov vseh vrst, ki živijo v Sloveniji. Dvoživke, ki imajo raje gozd, pa z vsakoletnimi pohodi čez ceste na barjanskem robu opozarjajo, da je Ljubljansko barje zanje pomembno mesto za mrestenje.
Vlažne travnike naseljuje veliko število pisanih metuljev, kar 89 vrst. Dvakrat toliko, kolikor jih najdemo na celotnem Britanskem otočju. Kot za mnoge druge vrste je njihov obstoj vezan predvsem na negnojena travišča.
Ljubljansko barje nam ponuja popolno doživetje. Vsakdo bo na njem zagotovo našel nekaj, kar ga zanima, pa naj bo to ptica, redka rastlina, skrivnostna zgodovina, umetnostni slogi ali človeška iznajdljivost skozi čas. Med obiskom in občudovanjem pa vendarle ne pozabimo – lahko ga bomo še dolgo obiskovali in občudovali le, če ga bomo spoštovali, spoštovali njegove življenjske prostore in vse njegove prebivalce.
Barbara Zupanc