Stavbarstvo Zgornjesavske doline
Liznjekova hiša
V središču Kranjske Gore, po starem imenovane Borovška vas (ves), stoji Liznjekova hiša ali domačija. Kot poučen primer ljudskega stavbarstva v preteklih stoletjih je prav, da je za nekaj časa tudi v središču naše pozornosti. L. 1983 (po petih letih) temeljito obnovljena in spomeniško zavarovana Liznjekova hiša oživlja predstavo o stavbarstvu Zgornjesavske doline pred stoletji, ko so fasade hiš poživljale freske in izrezljani balkoni, ko je notranjščino hiš lepšalo poslikano pohištvo in je pojil prostore vonj po dimu, je zapisal Tone Cevc v knjigi Kmečke hiše v Karavankah. Prav poslikava pohištva je tista zvrst umetnosti, ki je bila najbolj razvita v Kranjski Gori in okolici.
Funkcionalna členitev prostorov v pritličju, po besedah Anke Novakove, poznavalke Liznjekeve hiše, dobro osvetljuje stanovanjsko kulturo, ki se je v dolini na široko uveljavila po kmečkih domovih v prvi polovici 17. stoletja in se ohranjala v najnovejši čas. V pritličju je prehodna veža, ki se na eni strani odpira v 'hišo' oziroma glavni bivalni prostor in črno kuhinjo z velikim ognjiščem (agnišem), mednju je vrinjena 'hišna kamra' kot spalnica. Na drugi strani veže se odpira levo ob glavnih vratih prehod v 'vežno' kamro in prehod v 'timnato', kjer so shranjevali živila, posodje in drugo. Črno kuhinjo so nazadnje uporabljali le še za sušenje mesa in pripravljanje svinjske krme, ognjišče pa so odstranili. Sedanje ognjišče je rekonstrukcija, v velbu pa je še ohranjena originalna kljuka za verigo (cigan) za obešanje kotla.
Videz bogate gruntarske domačije je ta hiša dobila šele proti koncu 18. stoletja, kajti prvotna stavba je bila precej manjša od sedanje. Nekdanji hiši s podolžno vežo, črno kuhinjo, hišo in kamro so dozidali dve kamri na drugi strani veže in na podstrešju so postavili dva lesena štiblca. Starih hišnih prostorov niso spreminjali in kažejo visoko stopnjo bivalne kulture v tem delu Gorenjske, posebej še zaradi likovnih vrednot, ki jih premorejo. Hiša je vrh-hlevna, spodaj je bil hlev za drobnico, zgoraj pa so bivalni prostori.
Novejše prostore so preuredili v razstavne prostore, kar velja tudi za kletne in podstrešne prostore. Vhodno steno stavbe zaljša freska, stara stenska slikarija iz 17. stoletja in šivani vogali sten. Baročni okvir vrat je iz zelenega kamna in opozarja na večstoletno kamnoseško tradicijo na Gorenjskem. Posebej zanimiv je lesen strop v največjem bivalnem prostoru v hiši, zlasti še nosilni tram z izrezljano letnico 1781 in lično rozeto.
Prostori so opremljeni s predmeti, ki izvirajo iz doline. Nekateri so bili že v Gorenjskem muzeju, precej pa so jih prinesli domačini. V 'hiši' so rekonstruirane klopi in tudi 'late' ob peči. Pod bogkovim kotom je velika javorjeva miza, ob kateri se je družina zbrala pri jedi, vendar le ob praznikih, v navadnih dneh so jedli pri 'mentrgi', to je pri mizi s koritom, v katerem je gospodinja enkrat na teden zamesila kruh za vso družino. Sicer pa so v njej spali otroci, ki jih je bilo pri hiši vedno veliko. Mentrga, ki sedaj stoji v hiši, je za kaj takega zelo verjetno premajhna. V 'hiši' je tudi široka poslikana postelja, v kateri so morda spali stari starši, morda kdo drug, vsekakor tisti, ki niso mogli splezati na peč. Gospodar, gospodinja in najmanjši otrok so spali v hišni kamri. 'Leve' so rekli manjši zidni odprtini ob vratih, v kateri so kurili trske za razsvetljavo. Odvod dima je bil speljan na podstreho. Seveda ni manjkal niti 'tabernakelj', zidna omarica za shranjevanje vrednejših predmetov (denarja, nakita, listin, žegnane vode, žganja). V Liznjekovi hiši sta kar dva tabernaklja, eden je bil gospodarjev, drugi pa gospodinjin.
Liznjekovi so bili z osmimi grunti oziroma 84 ha zemlje najbogatejša kmetija v Kranjski Gori, pravzaprav so bili edina polna kmetija, kot so temu rekli. Vse kar so potrebovali za življenje ljudi in živali (gojili so ovce), so pridelali sami. Ostale kmetije so bile polovične, tretjinske ali četrtinske, brez zemlje pa so bili kejžarji in kočarji. Bogati kmetje so morali enkrat na teden skuhati enolončnico za reveže. Skuhali so jo v kleti, da se je tudi pri hrani vedelo kdo je kdo.
K Liznjekevi domačiji spada tudi obnovljeno gospodarsko poslopje z letnico 1796. Pravzaprav je gospodarsko poslopje, hlev s senikom osrednji objekt Liznjekeve domačije. Poslopje je dvonadstropno, zgoraj je senik, pod njim pa dva hleva za drobnico. Grajeno je funkcionalno, tako da je bilo v času košnje enostavno spravljati seno, pozimi pa lažje krmiti drobnico. Večino predmetov (lojtrnik, kočijo, veternik in drugo) je podarila Vanja Ulčar iz Podkorena.
Hiša je za obiskovalce odprta vse dni razen ponedeljka, zaprta pa je tudi v mesecih aprilu in novembru, ki veljata v Kranjski Gori za mrtvo sezono. Obiskovalcev je iz leta v leto več, veliko je tudi učencev, ki v četrtem razredu spoznavajo staro alpsko hišo. Dolga leta je nad hišo bedela gospa Bernarda Šalamun, ki jo je pred dvema letoma zamenjal sodelavec Gornjesavkega muzeja z Jesenic Silvo Mirtič.