Vsebina:
V naši rubriki Slovenske domačije doslej še nismo predstavili nobene obnovljene in za javnost odprte domačije na slovenskem Koroškem. Zato je bil že skrajni čas, da “pokrijemo” tudi to belo liso. Ob iskanju primerne in našim kriterijem ustrezne domačije pa se je pokazalo, da Koroška razen domačije pisatelja Prežihovega Voranca v Kotljah, pravzaprav ne premore takšnih domačij, kar pa ne pomeni, da ne premore mnogo domačij, ki so zaradi same starosti ali/in ohranjenosti še kako vredne ogleda, tako z arhitekturnega, kakor tudi iz etnološkega zornega kota. Velika večina teh domačij je namreč še vedno živa, kar pomeni, da družinam še vedno služijo kot stalna bivališča. To velja npr. za zelo znani Dvornikovo in Janeževo domačijo na Strojni in seveda tudi za Končnikovo domačijo v dolini Tople. Res je tudi, da je veliko tudi opuščenih hiš, skednjev in drugih objektov, ki pa na prave obnovitvene posege še čakajo. Taka je npr. zelo stara in še vedno na pol obljudena (o tem pričajo rože na balkonu) stara hiša tik ob cerkvi sv. Danijela v Šentanelu. Nujno je potrebna temeljite prenove.
Koroška kot regija
Geografi največkrat opisujejo Koroško kot pokrajino treh dolin: Mežiške, Dravske in Mislinjske ter treh pogorij: Pohorja, Karavank in Savinjskih Alp. Koroška sodi med najbolj hribovite pokrajine v Sloveniji, saj se vzpetine razprostirajo na 90 odstotkih koroškega ozemlja. Večinoma pripadajo predalpskemu hribovju z najvišjimi vrhovi Peco, Raduho, Olševo in Uršljo goro. Z nekaj nad 1000 km2 in z nekaj nad 74000 prebivalci spada pokrajina med manjše slovenske regije. Pri tem je zanimivo, da je Koroška ena od najstarejših slovenskih industrijskih regij; menda so rudarili že v rimski dobi, kasneje pa sta se razcvetela železarstvo in lesna industrija.
Kot pravijo turistični delavci, čarov Koroške ne smemo iskati v veličastnih monumentih, temveč v drobnih dragocenostih, ki sta jih izoblikovala narava in človek. Tudi s stavbarskega zornega kota je Koroška opredeljena kot samosvoja arhitekturna regija, ena od 14 arhitekturnih regij, kolikor jih je identificirala Živa Deu v knjigi z naslovom Stavbarstvo slovenskega podeželja. Če zanemarimo skromne delavske hiše in tudi bolj imenitne stavbe premožnejših trgovcev, obrtnikov, lastnikov rudnikov, železarskih in lesnih obratov, potem lahko ugotovimo, da v hribovitem svetu prevladujejo kmečke domačije z množico dodatnih in po svoji namembnosti zelo raznolikih objektov.
Razen redkih izjem so to vrhkletne in vrhhlevne stavbe, pri čemer je klet kamnita, nadstropje pa leseno. Le pri najbogatejših kmetijah so zidana tudi nadstropja. “Strehe so izrazito široke, strme, dvokapne, s čopoma ali brez in krite s skodlami –šikelni, ali lesenimi deskami,” ugotavlja Živa Deu. Glede na dejstvo, da je bila Koroška vse do 20. stoletja tesno povezana z avstrijsko Koroško, ni čudno, da so mnoge arhitekturne prvine razpoznavno značilne za “matično” Koroško, hkrati pa izjemne za ostali slovenski prostor. Pri tem ne gre za nikakršen nemški vpliv, ampak preprosto za dejstvo, da so sedanjo slovensko Koroško naselili slovenski priseljenci iz sedanje avstrijske Koroške, ki so vzorce gradnje hiš in domačij prinesli s seboj, deloma pa so jih tudi prilagodili novim okoliščinam. Priseljenci so prihajali iz Podjune (graščina Sonneg) v začetku 15. stoletja in sicer, je bila Koprivna prej poseljena kot dolina Tople, če se omejimo na najbolj zahodni del slovenske Koroške.
Obe Koroški sta dolga stoletja živeli v tesnih medsebojnih stikih, ki jih je prerezal šele nesrečni plebiscit leta 1920. Pravzaprav so bili stiki med Slovenci z obeh strani meje kruto in dokončno pretrgani šele po letu 1945, kajti jugoslovanski graničarji niso poznali šale, kadar je kdo hotel ilegalno prestopiti mejo.
Dolina Tople
Dolina Tople je kot celota opredeljena kot zaščiten krajinski park in naravni spomenik pod južnimi stenami Pece. To je tudi razlog, da smo se odločili za predstavitev ene od petih domačij v tej dolini. S površino okoli 1400 hektarov spada Topla med manjše doline. Tako kot mnoge druge doline (npr. Koprivna) tudi ta ohranja prvinsko lepoto v vsej svoji monumentalnosti. Stare mogočne kmetije s kaščo, hlevom in skednjem tvorijo “celke”, prave primerke nekdanje kmečke alpske arhitekture. V vseh teh dolinah se najdejo tudi ostanki žag venecijank in starih mlinov, nekateri še danes obratujejo.
Dolina Tople je bila pred mnogimi stoletji vsa porasla z bukovim gozdom, ki so ga najprej začeli krčiti novi naseljenci, za njimi pa lastniki železarskih in drugih obratov, ki so za svojo dejavnost potrebovali oglje. Bukev je postopoma nadomestila smreka, prinešena iz Bavarske. “Pogozdovali” so tako, da so k semenu posebne vrste rži primešali še smrekovo seme, ki se je postopoma ukoreninilo. Zato je danes celotna dolina porasla z mogočnimi smrekovimi gozdovi, razen tistih delov, ki jih za svoj obstoj potrebujejo kmetije.
Kot pravi lastnik kmetije Končnik (Ivan Končnik), so to samorastniški ljudje, ki so sposobni preživeti brez pomoči širše družbe. Res je zanimivo, da pri vseh kmetijah živijo v slogi tri ali celo štiri generacije in prav pri nobenem ni bilo opaziti, da bi se pritoževal nad težavnimi okoliščinami. Nasprotno, opaziti je bilo veliko na slogi in na zaupanju v lastne moči temelječega optimizma. Prav neverjetno za današnji čas!
Dolina Tople je le nekaj več kot 5 km oddaljena od slikovite vasi Črna na Koroškem. Cesta teče najprej po dolini Meže, nakar je treba zaviti desno ob potoku Topla. Ozka asfaltirana pot se strmo vzpenja in pri zadnji domačiji Končnik doseže že višino 1125 m nad morjem. V dolini je vsega skupaj vgnezdenih 5 mogočnih kmetij (Burjak, Florin, Kordež, Fajmut in Končnik) in do vsake je speljana posebna asfaltirana pot.
Domačija Končnik
Kot vse kaže so se v dolini Tople najprej naselili Končniki – prišli naj bi iz smeri Koprivne. V urbarjih župnije Črna se domačija omenja že leta 1524. Hišno ime Končnik se nanaša na lego domačije; izpeljano je iz samostalnika konec s pripono nik. Njihova posest je lepo zaokrožen kompleks, ki je največji v dolini. Tukaj je še največ položnega sveta, primernega za njive. Drugi Toplani so se morali zadovoljiti z manj prikladnimi tereni.
Tam, kjer sedaj stoji zidana hiša je nekoč stala lesena, ki je leta 1870 pogorela. Po zaslugi Marije Terezije, ki je izdala odlok, po katerem so morale vse hiše s črno kuhinjo oziroma odprtim ognjiščem imeti zidan obokan strop, ki naj bi jih bolje ščitil pred ognjem, je ostala edino velbana kuhinja. To pomeni, da je tudi ta hiša oziroma domačija nekoč imela vse značilnosti tipične koroške hiše, kakršna je npr. dobro znana Miklavževa domačija nad Mislinjo, ki se pogosto navaja kot primer.
Do leta 1874 je bila na starih temeljih zgrajena nova 25 krat 20 m velika zidana hiša, pri čemer je dobro vedeti, da so živo apno žgali kar na kraju samem. Še prej, leta 1872 so postavili nov 40 krat 20 m velik dvonadstropni hlev. Pritličje je zidano in je namenjeno živini, nad njim je pod, kjer so mlatili žito in hranili seno, na podstrešju pa so sušili velike količine žita.
Na kmetiji Končnik je včasih živelo tudi po 16 ljudi, poleg članov družine so bili to še hlapci in dekle, oziroma posli, ki so jih obravnavali kot člane družine, saj so tudi jedli za isto mizo. Za preživetje se morajo tako velike “družine” zahvaliti ovcam, ki so kmetu dajale volno, usnje, hrano in denar. Tiste ovce, ki jih niso “vhlevili” so namreč konec oktobra, ko je bilo konec paše odgnali v dve uri oddaljeni Pliberk in jih tam prodali. Goveja živina jim je v prvi vrsti služila kot vprežna žival. Poznana pasma je bila zelo koščen in močan “koroški” vol. Les je začel svojo uporabno vrednost dobivati šele po prvi svetovni vojni. Daleč najpomembnejša je bila hrana in doma so pridelali skoraj vse od lanu in žita do usnja. Jeseni so k hiši prišli v “štero” obrtniki, ki so postorili vse, kar sami niso znali in kar je družina potrebovala.
Veža v Končnikovi hiši je pravzaprav dolg hodnik s tremi sobami desno od vhoda in dvema prostoroma levo od vhoda. Na desni strani sta dve manjši sobi – štibelca, nakar sledi dokaj prostorna soba. Poleg kredence in drugih zanimivih predmetov v tej sobi je gotovo najbolj zanimiva velika kvadratna javorova miza iz leta 1880. Ta miza je nekaj posebnega zato, ker je njen izdelovalec, ki je na njej tudi podpisan, ob robovih vrezal 365 črtic, ki predstavljajo 365 dni v letu, z 52 križci med njimi je označil 52 tednov – nedelj in z 12 liki je nakazal 12 mesecev. Na levi strani od vhoda je najprej obokana kuhinja, ki ima to pomanjkljivost, da je prevelika, kot pravi gospodinja Anica. Nato sledi največji prostor v hiši – velika izba. Tudi v tej sobi je velika miza, okoli katere so se pri jedi zbirali člani družine in posli. Nad to mizo, kakor tudi nad tisto v mali izbi sta bogkova kota. V tej sobi je tudi velika peč in drugo pohištvo. Vmes med vhodom in kuhinjo in veliko izbo je stopnišče, ki vodi v zgornje nadstropje, ki je tudi v celoti izkoriščeno.
Skozi vhod na zadnji strani hiše je najkrajši dostop do kašče in do preužitkarske hiše. Kašča je v pritličju zidana v nadstropju pa lesena z gankom po dveh stranicah. V spodnjih prostorih so spali hlapci, medtem ko so dekle spale v hiši. Nadstropje jim je služilo za shranjevanje pridelkov. Preužitkarska hiša je tako kot glavna hiša zidana v celoti. Vanjo so se umaknili starši po tem, ko so posest izročili potomcu. Na koroškem koncu se tako, kakor tudi v ostalih avstrijskih pokrajinah posesti ni smelo deliti.
