Vsebina:
Največji spopad v gorati pokrajini
Mestece Kobarid leži v široki dolini, kjer se gorski tok Soče, potem ko zapusti soteske med Stolom in Polovnikom, umiri. Značilno podobo kraju dajejo spomenik pesniku Simonu Gregorčiču (1844–1906), cerkev Marije Vnebovzete z marmornatim baročnim oltarjem iz leta 1716 ter velika kostnica, kjer so zbrani posmrtni ostanki 7014 padlih italijanskih vojakov na tem območju soške fronte v letih 1915–1917. Na svetovni zemljevid pa kraja niso postavile samo njegove kulturne in naravne lepote, temveč predvsem spomin na strahoto prve svetovne vojne in znane »bitke pri Kobaridu« oktobra 1917. Zgodovinarji še vedno odkrivajo nove podrobnosti, predvsem o ravnanju in odgovornosti tedanjih vojaških in političnih oblastnikov. Število padlih na soški fronti bo verjetno za vedno ostalo skrivnost. Delček te vojne bomo spoznali na pet kilometrov dolgi krožni poti. Po njej nas bodo usmerjali piktogrami, na katerih je znak kobariškega vojnega muzeja.
Muzej z izjemno pripovedno močjo zbirk
Kobariško zgodovinsko pot pričnimo z ogledom Kobariškega muzeja, ki je bil ustanovljen leta 1990. V njem je predstavljena zgodovina Kobarida, predvsem dogajanje na soški fronti od maja 1915 do novembra 1917. Še posebej izčrpno je predstavljena 12. soška bitka, znana pod imenom »bitka pri Kobaridu«, ki je pomenila konec bojev ob Soči. Začela se je 24. oktobra 1917, sledil ji je avstro-ogrsko-nemški prodor v notranjost Italije, kjer se je fronta 9. novembra 1917 ustalila ob reki Piavi. 12. soška bitka je pomenila nov način bojevanja, presenečenj, plinskih napadov, ogromnih količin orožja in veliko vojaške sile. Prva svetovna vojna se je končala 11. novembra 1918, ko sta Nemčija in Antanta podpisali premirje. Kobariški muzej s svojimi zbirkami posreduje predvsem protivojno sporočilo, za izjemen 
prispevek k evropski kulturni dediščini je prejel Muzejsko nagrado Sveta Evrope za leto 1993. Ob postajah križevega pota, mimo ostankov prazgodovinske in antične naselbine na Gradiču, se bomo povzpeli do italijanske kostnice, ki je zgrajena okoli podružnične cerkve Sv. Antona Padovanskega nad Kobaridom v obliki osmerokotnika s tremi koncentričnimi krogi, ki se proti vrhu zožujejo. Prostor ima ne samo izjemno lego nad Kobaridom, temveč tudi diha nekakšno mirno brezčasnostjo in spominom na padle italijanske vojake. Na tem mestu lahko z ameriškim pisateljem in nobelovim nagrajencem Ernestom Hemingwayem (1899–1961), tudi mi erčemo: »Zbogom, orožje!« Hemingway je osebno doživel najhujše boje ob reki Piavi in v romanu pretresljivo opiše grozote vojne, v katero so bile pahnjene množice ljudi, ki niso niti vedele, za kaj se bojujejo.
» … modra kakor nebo.« (Hemingway)
Na skalni vzpetini Tonocov grad, kamor nas bo pripeljala prijetna gozdna pot, se bomo za trenutek zazrli v neko drugo obdobje, predvsem v čas od 4. do 6. stoletja po Kr., ko je bila tu močnejša poselitev. Ohranjeni so temelji štirih zgodnjekrščanskih cerkva v poznoantični naselbini. Odlično ohranjene stavbne ostaline ter bogate najdbe uvrščajo Tonocov grad med najpomembnejše poznoantične višinske naselbine v vzhodnih Alpah. Od tod nas bo steza, po kateri so hodili že staroselci, deloma pa dogradili italijanski vojaki, skozi strelske jarke, utrdbe in zgradbe, ki so bili namenjeni obrambi prehoda čez Sočo, pripeljala k Soči. Prečili jo bomo po 52 metrov dolgi brvi, zgrajeni na mestu, kjer je bila že med prvo svetovno vojno. Zazrimo se v Sočo, o kateri je Hemingway zapisal: »Reka je bila plitva; bilo je videti peščene in kamnite otočke z ozkimi žlebi, v katerih je bila voda. Tu in tam se je voda pretakala po peščenem koritu. … Videl sem kamnite, obokane mostove z loki, razpetimi čez reko, kjer so se pota ločila od ceste.«
Slikovitost brez primere
Pot nas bo pripeljala do dveh privlačnih slapov. Potok Kozjak, ki sproščeno hiti Soči naproti, pred svojim zlitjem najprej ustvarja 15-metrski Veliki Kozjak, in nato še 8 m visoki Mali Kozjak. »Oko se kar ne more napasti lepote, ki v svoji slikovitosti presega mnoge veliko večje vrstnike; kot majhna Savica brez desnega spremljevalca se mi zdi, vendar je še lepši od nje,« je zapisal prof. dr. Anton Ramovš. Njegova hvala je upravičena; nam preostane samo še to, da se mimo utrdb iz prve svetovne vojne, ob pogledu na že prehojeno Kobariško zgodovinsko pot in zelene tolmune Soče prek Napoleonovega mostu zopet vrnemo na drugi breg Soče v središče Kobarida.
Iz popotne bisage
• Nedeljska sv. maša je v župnijski cerkvi svete Marije Vnebovzete ob 7.30 in 10.30. Informacije: Župnija Kobarid, Trg svobode 3, 5222 Kobarid, tel. 05/389-00-63.
• Kobariški muzej, Gregorčičeva 10, 5222 Kobarid, tel. 05/389-00-00. Muzej je odprt vse dni v letu. Urnik: april-september 9h–18h (sob., ned., in prazniki 9h – 19h), oktober-marec 10h – 17h (sob., ned., in prazniki 9h– 18h). V muzeju dobite tudi vse informacije o poti in možnosti vodenja.
• Spletne strani: http://www.kobariski-muzej.si
• LTO Sotočje, Turistično informacijski center Tolmin, Petra Skalarja 4, 5220 Tolmin, tel. 05/380-04-80.
• Spletne strani: in http://www.lto-sotocje.si
• Primerno za družine.
• Izletniška karta: Zgornje Posočje, Posoške Julijske Alpe in Nadiške doline, 1 : 50.000 (2006)
• Zgodovinska turistična karta: Soška fronta od Rombona do Mengor, 1 : 50.000 (2006)
• Miro Simčič. 888 dni bojev na Soči : spopadi na Krasu in v visokogorju … Ljubljana: Orbis, 2006.
• Ernest Hemingway. Zbogom, orožje! Maribor: Obzorja, 1991.
[wpgmza id=”5″ marker=”240″ zoom=”11″]