Vsebina:
Podružnična cerkev sv. Križa
Med kraji, ki jih ob spustu s Trojan v Savinjsko dolino najprej zagledamo in zbudijo v nas občudovanje, je 733 metrov visok hrib, ki se dviga nad Polzelo in okoliškimi vasmi tako smelo, kakor da bi bil umetno narejen. Pozornosti pa ne pritegne zgolj zaradi svoje višine in stožčaste oblike, temveč predvsem zaradi dvostolpne cerkve na vrhu. Tisti, ki so postavili svetišče, so dobro vedeli, da mora biti med najlepšimi, kar jih je v okolici, saj ga vidijo Savinjčani in še pol druge Štajerske skupaj.
Gora Oljka je dobila ime po sliki Fortunata Berganta iz glavnega oltarja, kjer je upodobljen Jezus na Oljski gori. Pred tem so ji rekli Dobrič, tako kakor zadnjemu naselju na njenem pobočju. Ta gora se prvič omenja davnega leta 1234. Takrat so ji pravili Križna gora, ker je na njenem vrhu, morda že takrat, zagotovo pa od sredine 17. stoletja stal velik križ, ob njem pa najbrž tudi kapela sv. Jošta in sv. Neže. Pogodba med lastnico šoštanjske gospoščine in polzelskim komendatorjem 23. avgusta 1754 namreč omenja, da stoji na vrhu gore križ. Razen izročila, ki govori o češčenju sv. Jošta in sv. Neže, o prejšnjih svetiščih na tem kraju zgodovina ne pripoveduje. Prav malo verjetno pa je, da bi bila taka izjemna razgledna točka brez kakršnekoli starejše zgodovine.
Današnja cerkev, posvečena sv. Križu, je bila zgrajena v razmahu romanj na Slovenskem, v letih 1754 do 1757. Znan je celo mojster, ki jo je delal: Janez Nepomuk Maier. Svetišče je zidano v baročnem slogu. Stavba ima tloris deteljice in njena arhitektura je skoraj v celoti ohranjena tako, kakor je bila prvotno narejena. Gradili so jo deloma na živi skali, delno pa na umetno izravnanem svetu. Zato je na njenem južnem delu, pod ladjo, še eno, spodnje svetišče. Tja vodita dva rova oziroma hodnika, ki imata vhod ob glavnem stopnišču pred cerkvenim pročeljem. V to spodnjo cerkev so postavili tri oltarje; zaradi samega prostora, ki je pod zemljo, je glavni posvečen Jezusovemu počitku v grobu. Najvažnejša je seveda zgornja cerkev. Sem so prihajali romarji v procesijah že ob gradnji, božja pot pa je dosegla vrhunec pred letom 1788, ko so tu stalno bivali kar trije duhovniki, ki so bili na voljo romarjem za duhovno tolažbo. Zanimivo je, da romanje ni ugajalo takratnemu polzelskemu župniku. Dosegel je, da so leta 1788 cerkev zaprli. To takrat ni bilo težko, saj so bile prav v tistih letih zaradi reform Jožefa II. ukinjene številne božje poti. Ob zaprtju so začeli razprodajati cerkveno premoženje. Križev pot je kupila župnija Mozirje, ko pa so hoteli prodati še zvonove, so se ljudje uprli. Še več, dosegli so, da je bila cerkev spet odprta.
Huda preizkušnja je doletela svetišče na Gori Oljki kar dvakrat v njegovi zgodovini: leta 1837 in nato še 1932. Obakrat je cerkev pogorela zaradi strele. Pravijo, da so ljudje po prvem požaru z veliko vnemo pomagali obnavljati. Menda so dekleta in žene s Polzele, iz Št. Petra v Savinjski dolini in celo Žalca v jerbasih in koših nosile opeko na goro…
Kljub tisti veliki prodaji leta 1788 in nato dvema velikima požaroma je cerkvena notranjščina še vedno lepo opremljena. Poleg dveh stranskih oltarjev in prižnice, narejenih v prejšnjem stoletju, je najlepši glavni oltar, izredno kakovostno rezbarsko delo Ferdinanda Galla. Ta oltar je med našimi oltarji, ki imajo približno enako kulisno zasnovo, nekaj posebnega. Oltarni nastavek sestavlja tabernakelj z mizo, okrog katere sedi Kristus z apostoli pri zadnji večerji. Nad to reliefno skupino je “stena” z rokokojskimi okraski, dvema velikima keruboma ob strani ter Bergantovo sliko Jezusa na Oljski gori. Na vrhu tega nastavka je velik križ, pod njim pa kipi Žalostne Matere božje in ob straneh sv. Jošta in sv. Neže. Prezbiterij krase tudi dobro ohranjene freske Tomaža Fantonija iz preteklega stoletja.
Foto: Marjan Smerke
Aktualno
Posodobljeno: november 2026
Cerkev je v Registru nepremične kulturne dediščine vpisana kot »Gora Oljka – Cerkev sv. Križa« (EŠD 3271), s statusom: spomenik lokalnega pomena. Datacija po registru: tretja četrtina 18. stol., 1754-1757.
Register jo opisuje takole: »Dvostolpna centralno zasnovana romarska baročna cerkev je bila zgrajena pod vodstvom arhitekta Jožefa Hofferja 1754-1757. Glavni oltar (F. Gallo), Bergantova slika, oprema iz 19. stol. Glavna izbočena fasada je pilastrsko členjena. Pod cerkvijo je urejeno svetišče z Božjim grobom.«
Lega: Cerkev stoji na hribu Oljska gora, vzhodno nad naseljem Šmartno ob Paki.
V okolici (do 4 km) so v registru kot kulturni spomeniki vpisani tudi: Mali Vrh – Mlinarjeva klet (približno 1,2 km); Šmartno ob Paki – Arheološko najdišče Vrtača (približno 1,6 km); Šmartno ob Paki – Cerkev sv. Martina (približno 2,0 km).
Cerkev oskrbuje Župnija Polzela. Maše pri romarskih cerkvah pogosto niso redne in se ravnajo po cerkvenem letu, zato pred obiskom preverite oznanila ali pokličite župnijo. Oznanila so objavljena na spletni strani župnije.
Po izročilu so glavni romarski dnevi tu: bela nedelja, 1. maj in prva nedelja v maju, binkošti, “Anina” nedelja (po 26. juliju), nedelja okrog povišanja sv. Križa, rožnovenska, zahvalna. Natančne ure in morebitne spremembe za tekoče leto župnija objavi v oznanilih, praznovanja pa so pogosto prestavljena na bližnjo nedeljo.
Kontakt in obisk
Župnija Polzela
Polzela 132
3313 Polzela
Telefon: 0591 13 867
E-pošta: izbran.si@gmail.com
Splet: izbran.si
Svete maše: urnik in sprotna oznanila objavlja župnija na svoji spletni strani.
Dostop: z avtom do cerkve (Polzela-Podvin -Dobrič).
Glavni shodi: bela nedelja, 1. maj in prva nedelja v maju, binkošti, “Anina” nedelja (po 26. juliju), nedelja okrog povišanja sv. Križa, rožnovenska, zahvalna.
Podatki preverjeni: november 2026; vir: skofija-celje.si/skofija/zupnije/.
