Drumlova hiša v Bistrici na Zilji
Slovensko stavbno dediščino na avstrijskem Koroškem je v knjigi z naslovom Arhitektura Zilje, Roža, Podjune temeljito obdelal arhitekt Peter Fister. V nemščino prevedena knjiga ima naslov Erlebte Arhitektur in Südkarnten. Avtor je južno Koroško, podobno kot geografi, razdelil na tri enote, pri čemer poudarja, da bi bilo treba te enote še naprej deliti na podenote, kajti razlike so tudi znotraj enot precejšnje. To še posebej velja za približno 100 kilometrov dolgo Ziljsko dolino, ki je bila nekdaj na gosto poseljena s Slovenci in dvojezičnost se je ohranila vse do današnjih dni.
Južna stran doline, znana je kot senčna stran, se v geografskem smislu navezuje na Zgornjesavsko in Kanalsko dolino, to je na Slovenijo in Italijo. Na širokih terasah je bilo dovolj prostora za naselitev, tudi za večja naselja. Takšnega prostora pa je precej manj na severni, to je na sončni strani doline, posebej tudi zato, ker se je po velikem potresu leta 1348 ta prostor še bolj skrčil. Zelo natančno je Fister v tem delu doline opisal tri stare domačije: Plešinovo hišo iz leta 1576 v Zagoričah, Pinterjevo hišo iz leta 1520 v Bistrici ter Lesjakovo hišo iz leta 1791 v Čačah. Večkrat prezidane hiše so danes mnogo večje in bolj masivne kot so bile ob svojem nastanku, kar velja za večino hiš v Ziljski dolini.
Bistrica na Zilji (Feistritz an der Gail)
Za slovenske razmere je Bistrica na Zilji srednje velika vas, na spodnjem delu Ziljske doline, na nadmorski višini okoli 600 metrov. Od Beljaka je oddaljena približno 30 kilometrov. Najlažje in najhitreje je dosegljiva, za obiskovalca iz Slovenije, skozi Karavanški predor, po avtocesti mimo Beljaka, ki jo je treba zapustiti pri izvozu za Šmohor (Hermagor) in po nekaj več kot 10 kilometrih ste že v Bistrici. Lepo urejena in vzdrževana vas je tudi sedež občine. Kot za večino ziljskih vasi tudi za to vas velja, da je po svoji strukturi zaključena celota. V središču vasi je velik prostor z vaško lipo, pod katero poteka skoraj vsa fizična komunikacija na vasi in je zato tudi nekakšno kulturno središče. Iz tega središča se vas razrašča vzdolž cest v sklenjeni obliki. Zato je mogoče reči, da že sama zasnova vasi sili svoje prebivalce k stikom in komunikaciji, po drugi strani pa se upira razselitvi po širšem prostoru. To je zelo pomembno tudi iz vidika ohranjanja kmetijskih in obdelovalnih površin.
Vas je še vedno dokaj živa in le malo je opuščenih domačij. Prebivalci se ukvarjajo s kmetijstvom in turizmom, ali pa so zaposleni v Beljaku. Po nacionalni strukturi so danes v veliki večini nemško govoreči prebivalci in menda je samo pet družin, v katerih je jezik komunikacije v družini še slovenski. Ena od teh družin je tudi močna družina Druml. Oče Ludwig in mama Pepca imata pet otrok, ki vsi obiskujejo slovenske šole. Oče je po poklicu odvetnik, mama pa vodi razmeroma velik gostinski lokal in hotel z imenom Alte Post. Kot največji objekt v kraju obvladuje tudi samo središče vasi.
Največ sledi, ki pričajo o tem, da je bila Bistrica nekoč slovenska vas je ohranjenih v cerkvi nad vasjo in na pokopališču. Tudi priimek Druml je tam zelo navzoč. Očitno gre za zelo staro družinsko ime v kraju. Tudi na najbližji stavbi pred cerkvijo je še mogoče razbrati, da je to župnišče.
Pri Drumlovih
Pri Drumlovih se po domače pravi „Pri Unič“, po nemško pri Aunitsch. V hiši, ki je bila nekoč hiša majhnega kmeta – kajžarja danes stalno živi sedem oseb, ki jim prostora nikakor ne primanjkuje. Tudi del hiše, ki je bil nekdaj hlev je danes preurejen v stanovanjske prostore, po zaslugi nadvse iznajdljivega očeta Ludwiga. Zato se danes lahko pohvalijo, da njihova hiša z zunanjimi merami 13 krat 23 metrov premore več kot 500 kvadratnih metrov stanovanjske površine.
Začetki hiše segajo daleč nazaj v leto 1527, ko se hiša prvič omenja. Od prvotnega objekta najbrž ni ostalo veliko, kajti prizadela sta jo dva požara, eden leta 1724 in drugi leta 1865, ko je pogorela cela vas. Strela je namreč udarila v zvonik cerkve in goreča skodla je zanetila požar, ki se je razširil po celi vasi. Zgodovino vasi je natančno raziskal dr. Herbert Michor, ki za vsako domačijo navaja vse prelomne dogodke, od prve omembe do današnjih dni. Za ziljsko hišo v arhitektonskem smislu velja nekaj podobnega kot za vas kot celoto. Stanovanjski in gospodarski del sta praviloma pod isto tako imenovano stožčasto streho. Z vidika komunikacije igra zelo pomembno vlogo funkcionalen in umetnostno izdelan gank nad stanovanjskim delom hiše, okna so velika in lepo izdelana, vhodna vrata, prednja in zadnja, so široka in masivna. Tudi razdelitev prostorov s prostorno vežo, črno kuhinjo, izbo s pečjo in kamro že sama po sebi spodbuja komunikacije med stanovalci. Posrečeno povezovanje lesenih in zidanih delov stavbe, z velbi in lesenimi deli pa ustvarja prijetno ozračje, izžareva mir in zavetje.
Vse povedano o ziljski hiši še kako velja tudi za Drumlovo hišo, saj so lastniki pri obnavljanju in preurejanju hiše ves čas izhajali iz izkušenj prednikov in so stare gradbene oblike prilagajali novim potrebam le toliko, kot je bilo najbolj nujno. Ob razstavi Arhitektura na Zilji leta 1981je Ludwig Druml med drugim zapisal tudi tole: „Predvsem je treba celoten gradbeni koncept premisliti na novo, ohraniti sklenjenost vasi in ziljsko hišo v njeni oblikovni popolnosti tudi za bodočnost.“
To je še toliko bolj pomembno zato, ker so v ziljskih hišah praviloma živele tri generacije stanovalcev: stari starši, starši in otroci. Starejša generacija je bila v teh razmerah večkrat prisiljena, ali pa je sama želela ohraniti nekaj miru in samostojnosti. Pri tem so si pomagali tako, da so nekatere prostore enostavno pregradili npr. jedilnico, kuhinjo ali izbo. Nasploh je bil tloris večine ziljskih hiš zelo podoben oziroma enak. Veža je segala od prednjih do zadnji vrat, torej skozi celo hišo. Sredi veže na levi strani je bila pri Drumlovih črna kuhinja, ki je sedaj opuščena, a še ohranjena. V kuhinji so seveda kuhali, kurili pa so tudi peč v izbi, ki je bila edini ogrevan prostor v hiši. Na obeh straneh kuhinje sta bili dve sobi, manjša izba je sedaj spremenjena v kuhinjo in jedilnico, večja izba pa je ostala takšna kot je bila.
Desno od vhoda sta bila nekdaj tudi dva bivalna prostora, pri čemer je bil večji prostor začasno spremenjen v belo kuhinjo, drugi pa je služil kot spalnica. Iz bele kuhinje je bil prehod v hlev in na podstrešje. Iz hleva sta nastali velika dnevna soba in spalnica. V nadstropju so nekoč shranjevali seno in poljske pridelke, sedaj pa je predelano v več bivalnih prostorov. Pri tem so posrečeno sledili nekdanjim predelnim stenam in ohranili so celotno leseno konstrukcijo strehe in povezovalne tramove, ki so jih tudi lepo obnovili.
Podnapisi k slikam: 1. Drumlova hiša v Bistrici s prednje strani 2. Velika izba 3. Drumlova hiša z zadnje strani 4. Hotel Stara pošta z vaško lipo 5. Središče vasi Bistrica s cerkvijo v ozadju