Božidar Jakac se je rodil 16. 7. 1899 v Novem mestu, umrl pa je v Ljubljani 20. 11. 1989, kar pomeni, da letos mineva 110 let od njegovega rojstva in 20 let od njegove smrti. Te okrogle obletnice so tudi razlog za to, da ga letos predstavljamo v rubriki Veliki Slovenci. Risati je začel kot samouk v duhu realizma, po prvi svetovni vojni pa tudi eterične pastele dolenjske krajine v duhu liričnega impesionizma. Pobude za svoje stvaritve je našel v Jakopičevem in Tratnikovem slikarstvu, v Cankarjevih, Jarčevih, Podbevškovih in Gradnikovih literarnih stvaritvah.
Že v gimnaziji, ki jo je končal v Idriji se je trdno odločil, da bo postal umetnik. "Z discipliniranim študijem narave in risarskih predlog je zavestno stopil na pot umetnika, da bi dosegel popolnost starih mojstrov, ki so v svoji umetnosti zaobjemali vidno resničnost in njeno duhovno realnost" (Komelj). V letih od 1919 do 1923 je študiral na akademiji v Pragi in po vrnitvi domov je tri leta služboval kot profesor risanja na gimnaziji v Ljubljani. V Pragi je razvil lastno valovito linijo in odkril svojo posebno nadarjenost v risbi in grafiki, v črno-beli tehniki. Intenzivno se je posvečal grafiki (lesorez, jedkanica, suha igla, litografija) in pod vplivom Muncha je dosegel nenaden umetniški vrh.
To znanje je pozneje uporabil pri upodabljanju ljudi, registriranju dogodkov in prepoznavnih krajev, ki jih je bodisi obiskal, ali pa bil z njimi življensko povezan. Posebno vrednost v slovenski umetnosti imajo še vedno nepreseženi lirično občuteni pasteli. S svojim kompleksnim liričnim občutjem je postavil svojevrsten spomenik svojemu domu, kot je sam poimenoval dolenjsko pokrajino. Portreti in krajine predstavljajo osrednji del njegovega obsežnega opusa.
Drugo svetovno vojno je spremljal kot kronist osvobodilne vojne. V svoji povojni poglobljeni in poetični grafiki je umetnik v začetku 50 let dosegel nov umetniški vzpon, z izrazitejšo kontemplativno in simbolno noto, utemeljeno v umetnikovem dojemanju minljivosti. V duhu starih mojstrov, ki iščejo skladje med naravo in notranjim občutjem je bil v prijemih in nazorih ukoreninjen v umetnosti poznega 19. stoletja, a jo je prenavljal z osebno občutljivostjo. Njegovo ustvarjalnost prežemajo poetični lirizem, močna muzikalnost, psihološka tenkočutnost in virtuoznost v tehnični izvedbi.
Bil je prvi študijsko specializirani grafik, glavni mojster slovenske umetniške grafike, eden od utemeljiteljev slovenskega ekspresionizma ter nadaljevalec teženj slovenskega impresionizma. Za svoje umetniške dosežke je kar štirikrat prejel Prešernovo nagrado, trikrat zapovrstjo (1947, 1948, 1949), nato pa še leta 1980. V vmesnem času (leta 1967) je prejel tudi nagrado Avnoja.
Jakac kot kronist svojega časa
Jakac ni bil samo slikar in grafik, marveč tudi avtor vedut, ilustracij, osnutkov za znamke v različnih grafičnih tehnikah, posebej znana je zbirka risb in grafik iz NOB. Kot amaterski fotograf in cineast je beležil pomembne dogodke svojega časa in okolja. S 16 milimetersko filmsko kamero je posnel veliko dokumentarnega gradiva ob svojem obisku v ZDA. Med obema vojnoma je študijsko potoval tudi po Evropi (Berlin, Pariz, Anglija, Norveška) in severni Afriki. Tudi po drugi svetovni vojni je veliko potoval po svetu.
V letih 1945 do 1961 je bil profesor za grafiko in prvi rektor Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, ki je bila ustanovljena na njegovo pobudo. Bil je tudi med glavnimi pobudniki in ustanovitelji Ljubljanskega grafičnega bienala. Leta 1949 je postal član SAZU, bil pa je tudi član več jugoslovanskih in tujih akademij. Od leta 1964 je bil častni član slikarske akademije v Firencah, od leta 1982 pa član Evropske akademije v Parizu. Leta 1979 je postal zaslužni profesor ljubljanske univerze. Imel je okoli 200 samostojnih razstav. Zbirka Jakčevih grafik in slik je v Galeriji, ki se imenuje po njem v Kostanjevici na Krki, zbirka risb in slik pa v Galeriji Jakčev dom v Novem mestu.
MŠ