Tokrat bomo v naši rubriki Veliki Slovenci predstavili kar dva velika Slovenca hkrati, najprej zato, ker sta bila brata, po poklicu sta bila oba zdravnika pa tudi skladatelja in še marsikaj drugega, predvsem pa tudi zato, ker letos poteka sto let od njune smrti. Oba sta namreč umrla leta 1908, Gustav, ki je bil dve leti mlajši od Benjamina, je umrl 20. avgustav Šentjurju, Benjamin pa 20. decembra v Gradcu.
Znameniti rod Ipavcev izhaja iz Bele Krajine, od koder je Franc Ipavec odšel k bratu v Celje. Tam je tudi opravil izpit iz zdravilstva, nakar se je izpopolnjeval še v Gradcu in leta 1805 nastopil zdravniško prakso v Šentjurju pri Celju. Tu se je tudi poročil z glasbeno (igrala je harfo in klavir) in tudi sicer izobraženo Katarino Schweighofer. To je treba omeniti zato, ker je mati vse otroke – bilo jih je 9 – že zgodaj začela uvajati v glasbo. Navzlic temu pa so vsi, vsaj kar zadeva moške potomce, nadaljevali tudi družinsko zdravniško tradicijo.
Najstarejši sin Alojz je postal zdravnik v avstrijski vojski in večji del svojega življenja preživel izven slovenskega ozemlja in brez stikov s sočasnim glasbenim življenjem na Slovenskem. Bil je tudi skladatelj in je v družini Ipavcev veljal za glasbeno najbolj nadarjenega.
Benjamin (rojen leta 1829) in Gustav (1831) sta bila pravzaprav od malega tudi velika prijatelja ne samo brata. Obiskovala sta iste šole, najprej v Šentjurju in Celju, nato v Gradcu, kjer sta tudi maturirala, Benjamin dve leti prej kot Gustav. Tudi zaradi bolezni je Benjamin v Šentjurju počakal, da Gustav maturira, nakar sta se oba hkrati vpisala na višjo medicinsko šolo v Gradcu, kjer sta leta 1854 tudi diplomirala. Za tem sta se oba vpisala še na medicino na Dunaju in leta 1858 tudi promovirala.
Benjamin je zaposlitev dobil v Gradcu, kjer je ostal do upokojitve. V letih od 1871 do 1898 je bil tudi primarij otroške bolnišnice. Gustav se je po krajšem bivanju v Budimpešti vrnil v Šentjur, kjer je prevzel očetovo zdravniško prakso. Dolga leta je bil tudi šentjurski župan, soustanovitelj celjske čitalnice, sodelavec mariborske in ptujske čitalnice, Glasbene mladine in revije Novi akordi. Sodeloval je pri nastajanju mladoslovenskega časnika Slovenski narod, bil pobudnik veličastnega žalskega tabora, vključeval se je tudi v delo Slovenske matice. Leta 1855 je ustanovil mešani pevski zbor, kasneje pa še več društev. Kot član celjskega šolskega sveta in krajevni šolski nadzornik se je zavzemal za napredek šolstva. Po njegovi zaslugi je Šentjur kulturno in gospodarsko hitro napredoval, postal pa je tudi trdnjava slovenske narodne zavesti.
Benjamin in Gustav kot skladatelja in glasbenika
Osnovno glasbeno izobrazbo sta brata Ipavec prinesla že od doma, v Celju sta nadaljevala pri organistu Kopplu in pozneje pri bratih češkega rodu Vaclavu in Františku Fasslu. Benjamin je že v Celju pri 14 letih začel komponirati – ohranila se je skladba valček Popki. Pozneje se je v Gradcu tudi zasebno izpopolnjeval v kompoziciji. Tam sta se brata zbližala z narodno zavednimi Slovenci, združenimi v društvu Slovenija. To društvo je Benjamina tudi izbralo za svojega dirigenta in glasbenega vodjo. Za potrebe društva je začel skladati pesmi na slovenska besedila za narodno budniške zbore, za boljše pevce pa tudi samospeve. Nekateri njegovi samospevi (Nezakonska mati, Ciganka Marija, Menih, Oblaku, Na poljani, Mak žari, Pomladni veter itd.) se še danes uvrščajo med zimzelene melodije slovenske glasbe romantičnega obdobja.
Vsega skupaj je uglasbil okoli 70 samospevov in prav v teh je z umetniškega zornega kota tudi najbolj prepričljiv. "Odlikujejo se z bogastvom melodike, barvitim harmonskim stavkom, jasno obliko in občutjem, v katerem je veliko prisrčne domačnosti", je zapisal Danilo Pokorn v Enciklopediji Slovenije. Za razne slovesnosti ( npr. ob odkritju spomenika Valentinu Vodniku) je napisal tudi nekaj kantat, z opero Teharski plemiči pa je ustvaril prvo slovensko romantično opero z zgodovinsko snovjo. Med instrumentalnimi skladbami se je kot najboljša kompozicija slovenske čitalniške dobe uveljavila Serenada za godala. Njegove klavirske kompozicije pa poznavalci uvrščajo med manj pomembne stvaritve.
Benjamin Ipavec je bil ves čas tesno povezan s slovenskim glasbenim življenjem, sodeloval je z ljubljansko, celjsko in mariborsko čitalnico, bil ustanovni član Glasbene matice in njen poverjenik za Štajersko. Svoje skladbe je objavljal v Vrtcu in Glasbeni zori, bil je tudi zelo ploden sodelavec revije Novi akordi. Skupaj z A. Foersterjem in F. Gerbičem spada med vodilno trojico slovenske glasbene romantike. Samospevi so mu prinesli laskavi vzdevek slovenskega Schuberta in z njimi je slovenska vokalna lirika dosegla prvi kakovostni vrh in visoko raven evropskega romantičnega samospeva. Očitno je zelo dobro poznal slovensko književnost in njene ustvarjalce, tudi mnogo mlajše od njega npr. Otona Župančiča, Josipa Murna Aleksandrova, Alojza Gradnika in druge.
Kot skladatelj je bil Gustav manj plodovit od Benjamina, kar seveda ne preseneča glede na številne obveznosti, ki jih je imel kot oče 10 otrok, kot župan, kot organizator kulturnega in gospodarskega življenja v Šentjurju in na širšem celjskem območju. Podobno kot Benjamin se je tudi Gustav odzival na potrebe svojega časa oziroma slovenskega naroda. Komponiral je priložnostno, razpet med številne obveznosti. Ob redkih samospevih je komponiral predvsem zborovske pesmi, ki jih označujeta preprosta, vendar zelo neposredna in prisrčna melodika ter na ljudsko čustvovanje oprt izraz. Kdo ne pozna njegove skladbe Slovenec sem, ki je nekoč na Štajerskem postala celo neuradna slovenska himna. Komaj kaj manj znane so: Slovensko dekle, Budnica, Planinska roža, Danici, Kje so moje rožice, Le predi, dekle in druge. Nekatere pesmi so ponarodele (Kje so tiste stezice).
Za slovensko stvar sta oba brata večkrat tudi združila svoje ustvarjalne moči. Tako sta skupaj izdala zbirko Pesmarica za kratek čas, ki je prinesla tudi nekoč zelo priljubljeni melodiji Premembe Benjamina Ipavca in Slovenske dežele Gustava Ipavca.
Povzeto po reviji Moja Slovenija