V Pragi so 11. maja Na okopih Praškega gradu ob prisotnosti slovenskega ministra za kulturo Vaska Simonitija in na pobudo veleposlanika Draga Mirošiča odkrili doprsni kip svetovno znanemu slovenskemu arhitektu Jožetu Plečniku. Do tega ni prišlo samo zato, da bi slavnemu arhitektu ponovno izrazili priznanje in zahvalo za vse kar je v Pragi zgradil, ampak tudi zato, da bi se prebivalce Prage in celotne Češke republike ponovno opozorilo na dejstvo, da je bil Plečnik Slovenec in ne Čeh, kot je prepričanih kakih 80 odstotkov Pražanov. Spomenik je delo arhitektove učenke Vladimire Bratuš Lake, napis na njem pa se glasi “Jože Plečnik, arhitekt Praškega gradu 1920 – 1935”. To je bil čas, ko je Češkoslovaško vodil veliki državnik T. Masaryk, ki je Plečnika tudi povabil v Prago.
Jože Plečnik se je rodil 23.1.1872 v skromni hiši prav blizu središča Ljubljane, kot tretji od štirih otrok. Ker mu šolanje ni šlo najbolje, ga je oče vzel k sebi v mizarsko delavnico. S pomočjo deželne štipendije pa je kmalu nadaljeval šolanje na državni obrtni šoli v Gradcu in se izučil za umetnega mizarja, načrtovalca pohištva. Na Dunaju se je potem, ko je eno leto delal pri arhitektu Wagnerju, l. 1895 vpisal na akedemijo. Po treh letih je študij zaključil z najboljšim diplomskim delom, ki mu je prineslo Rimsko štipendijo, s katero je lahko potoval po Italiji in Franciji. Po vrnitvi je še eno leto ostal pri Wagnerju, l. 1900 pa se je osamosvojil. Kot tak je na Dunaju preuredil ali na novo zgradil več stavb, najbolj znani sta Zacherlova palača in cerkev sv. Duha. 
V začetku l. 1911 Plečnika že srečamo v Pragi, kot profesorja na umetnoobrtni šoli, gradil pa v prvih desetih praških letih ni veliko. Dela na gradu Hradčani in na vrtovih so se začela šele l. 1920 in so trajala vse do 1934. S strani predsednika Masaryka je bil naprošen, da naj ustvari simbole nove države, ki jih bo ljudstvo prepoznalo in jim sledilo. To mu je tudi v celoti uspelo. Vzporedno z deli na gradu je preurejal tudi predsednikovo rezidenco na gradu Lani in zgradil cerkev presvetega srca Jezusovega na Vinohradih.
Skoraj istočasno z imenovanjem za prvega arhitekta prenove praškega gradu je Plečnik prevzel tudi profesuro na oddelku za arhitekturo novo ustanovljene ljubljanske univerze. Tudi v Ljubljani so v tem času začela nastajati prva dela (Stara tehnika, Dom duhovnih vaj in prizidek k stari hiši v Trnovem). Sledile so cerkve sv. Frančiška v Šiški in Gospodovega vnebohoda v
Bogoini, Orlovski štadion v Ljubljani, stavbi Vzajemne zavarovalnice (današnji Triglav) in Ljudske posojilnice v Celju. Trideseta leta so obdobje velikopoteznih mestnih ureditev v Ljubljani, kar se v literaturi označuje Plečnikova Ljubljana. “Plečnikova Ljubljana je tako po idejni zasnovi kot po obsegu in kakovosti izvedenega svetovni urbanistični in arhitekturni fenomen”, je zapisal Peter Krečič, eden od številnih Plečnikovih biografov. Svetovno slavo so mu prinesle tako genialne rešitve kot je Tromostovje, Tržnice in ureditev nabrežja Ljubljanice pa tudi Kongresnega trga in Tivolija. Posebej je treba omeniti še stavbo Narodne univerzitetne knjižnice, Uršulinsko gimnazijo, Cerkev sv. Cirila in Metoda za Bežigradom, Žale in cerkev sv. Mihaela na Barju.V času med drugo svetovno vojno je Plečnik izdeloval predvsem velike načrte za čas po vojni, med drugim tudi za nov slovenski parlament. Novega časa, pa Plečnik nekako ni razumel, kakor tudi novi čas ni razumel njega. Med objekti, ki jih je v tem času postavil je treba omeniti nekaj spomenikov NOB, prenovo Križank, ureditev Kranjskega gledališča, obnovo cerkev sv. Benedikta v Stranjah in Marijine cerkve v Ponikvah.
Za vse ostalo in tega je veliko (kelihi, krstni kamni, lestenci, svečniki, pohištvo in notranja oprema) v tem prispevku ni prostora.
Na naših spletnih straneh si lahko ogledate tudi njegova dela:
Sv. Ana nad Ribnico
Sv. Jožef v Ljubljani
Grad v Prekmurju
Oglejte si še prispevek o Plečnikovi hiši v Trnovem.